Plan B – programska izjava IDS o evropskih integracijah

12710761_556739224504085_322264013929022672_o

V soboto, 13. februarja 2016, smo udeleženci druge programske konference svetu stranke IDS predlagali potrditev programske izjave o evropskih povezavah, ki je napoved dopolnitve strankinega programa s »planom B«, z možnostjo izstopa iz območja evra. Svet stranke je predlog programske konference sprejel, s čimer se IDS uvršča med tiste socialistične stranke v Evropi, ki v odnosu do obstoječih evropskih povezav pušča odprti obe strateški možnosti: prizadevanje za splošen družbeni napredek v njihovih okvirih in, če bi se to izkazalo za potrebno, tudi zunaj njih.

Plan B – programska izjava Iniciative za demokratični socializem

Leto 2015 bo v zgodovini evropskih povezav gotovo obveljalo kot prelomno. Evropska unija je razkrila svojo resnično naravo, to, da je predvsem utrdba kapitala, v kateri mednarodna solidarnost in človeška življenja ne štejejo nič. Pokazala je, da njene institucije ne trpijo le za demokratičnim primanjkljajem, temveč so v svojem jedru celo protidemokratične. Ideološko pripoved o mirnem sobivanju evropskih narodov in ekonomski konvergenci, ki jo bo poganjal prosti trg, so nadomestile rasistične ideologije o lenih Grkih in drugih južnjakih, ki naj bi predolgo živeli na račun konkurenčnejših in bolj delavnih severnjakov. Obenem so teroristični napadi v Parizu (tisti z začetka leta, še bolj pa tisti proti njegovemu koncu) okrepili islamofobijo in prebudili ksenofobijo. Ta je še močnejši izraz dobila s stotisoči beguncev iz Afganistana, Iraka, Pakistana, Sirije in drugih držav, po katerih v zadnjih letih ali celo desetletjih pustošijo krvavi spopadi, ki so jih začele ali vsaj omogočile zahodne države. Odločitev evropskih držav in njihovih skupnih ustanov proti humanemu in učinkovitemu reševanju krize pri njenih izvorih je koristila edino skrajni desnici, ki danes vlada že tretjini celine.

Če je begunska kriza razkrila vso zlaganost visokoletečih fraz o človekovih pravicah in prostem pretoku ljudi, pa je primer Grčije pokazal, da v evropskih povezavah med njihovimi članicami ni niti osnovne solidarnosti. Prepoved Evropske centralne banke (ECB) le dober teden dni po januarskih volitvah, da si lahko grške banke likvidnost še naprej zagotavljajo z zastavljanjem državnih zakladnih menic, je bila zgolj uvod v obračun trojke oziroma tako imenovanih institucij (poleg ECB sta to še Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad) z vlado Aleksisa Ciprasa. Njegov namen je odkrito priznal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, ko je za časopis Financial Times povedal, da se »‘političnega okuženja’ od grške krize boji precej bolj kot njenih finančnih posledic«. Z drugimi besedami: evropske politične elite so storile vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi levici preprečile podobne volilne uspehe tudi drugje po Evropi. Skrajni čas je, da se rešimo romantičnega pogleda na nikoli obstoječo »združeno Evropo« in se zavemo, da gre le za vse slabše zakrinkan boj kapitala proti delovnim ljudem.

Razplet omenjenega obračuna je sicer danes že dobro znan. Po julijskem referendumu, na katerem se je proti nadaljevanju varčevalnih ukrepov, ki so v Grčiji ustvarili socialno in ekonomsko brezno zgodovinskih razsežnosti, izreklo 61 odstotkov udeležencev, je bila Sirizina vlada postavljena pred prav tisto dilemo, ki se ji je s pogajanji s Trojko želela izogniti. Po eni strani bi bil podpis tretjega memoranduma izdaja referendumskega »όχι« in tudi lastnega volilnega programa. Po drugi strani pa bi kljubovanje trojki, ki jo je v tednu pred referendumom z likvidnostnim dušenjem prisilila v zaprtje bank in uvedbo kapitalskih kontrol, skoraj gotovo vodilo v nenadzorovan izstop Grčije iz območja evra in ponovno uvedbo drahme. Ker se Cipras in njegovi ministri na zamenjavo valute niso pripravili ne tehnično, ne finančno, ne kako drugače, je bila kapitulacija pravzaprav edina možnost, ki jim je preostala. Poraza Sirize tako ne smemo poenostavljeno pripisati zunanjemu nasprotniku, ampak strateški zaslepljenosti, ta pa ima globlje vzroke v nezadostni demokratičnosti stranke in opustitvi lastnega radikalnega programa.

V Iniciativi za demokratični socializem (IDS) smo prepričani, da primera Grčije in begunske krize evropsko levico zelo jasno silita v strateško preusmeritev. Po letu 2015 ne morejo niti najtrdovratnejši verniki v idejo »združene Evrope« prepričljivo zanikati, da pri obstoječi Evropi ne gre za skupnost enakopravnih narodov, ampak predvsem za interesno poenoten sloj politikov in kapitalistov. Ta si je z evropskimi povezavami ustvaril skupen prostor, kjer lahko sprejema in vodi ekonomske politike, ki si jih želi, jih pa zaradi demokratičnih omejitev ne more sprejeti v posameznih državah. In če evropske povezave razumemo kot »odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda«, kakor sta Marx in Engels opisala kapitalistično državo v Komunističnem manifestu, bo treba, če jih želimo korenito spremeniti, pristop, ki ga je ubrala Ciprasova vlada, enako korenito premisliti in nadgraditi.

Nadgradnja leve strategije za prenovo evropskih povezav (torej tudi strategije IDS) mora biti vsaj dvojna. Prvič, vlada pod vodstvom leve stranke v razpravah in pogajanjih z evropskimi ustanovami (plan A) ne sme računati le na moč svojih argumentov, ampak mora te podpreti s politično močjo, ki jih lahko edina tudi uveljavi. Mednarodni izziv namreč terja mednarodno silo: vseevropsko koalicijo naprednih organizacij in kolektivov, ki bo spremembe zahtevala na vseh družbenih ravneh, ne le v sejnih dvoranah in na novinarskih konferencah. In drugič, takšna vlada se ne sme pustiti ujeti v enako past kot Siriza in se mora pripraviti tudi na drugo možnost: na izstop iz območja evra in uvedbo lastne valute (plan B). Tudi s tem si bo izboljšala možnosti za uspeh v pogajanjih, dobila bo alternativo za primer, da ta spodletijo, hkrati bo že s samimi pripravami začela vzpostavljati iskreno mednarodno sodelovanje in evropsko ureditev, ki bo služila predvsem delovnim ljudem.

Plan B bi državo rešil ekonomske kletke, ki je območje evra, in ji povrnil monetarno suverenost. Vendar je treba nauk obračuna z Grčijo doumeti v celoti. Konfrontacija z evropskimi ustanovami in mednarodnimi finančnimi trgi (in tudi z njihovimi domačimi pajdaši) bo nedvomno deležna hudih povračilnih ukrepov. Vlada pod vodstvom leve stranke bo morala zato planu B zagotoviti najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti, tudi z javno razpravo o svoji strategiji pred volitvami in z njeno potrditvijo na referendumu. Delovnim ljudem bo morala iskreno in natančno pojasniti, kaj vse plan B zaobjema, in tudi to, kakšno socialno in ekonomsko ceno lahko terja. Najvažneje pa jih bo prepričati, da mora biti izstop iz območja evra začetek nadzorovane in demokratične prenove države in gospodarstva v njihovo korist. Ne le, da je plan B verjetno pogoj za uresničevanje levega programa, ampak velja tudi obratno: plana B ni mogoče uspešno izpeljati brez uresničevanja takšnega programa.

Ker je skupna valuta (evro) poleg restriktivnih fiskalnih pravil eden od dveh pasov neoliberalnega prisilnega jopiča, je vpeljava lastne valute in s tem povrnitev monetarne suverenosti eden ključnih vidikov plana B. Snemanje teh pasov bi gotovo naletelo na odpor mednarodnega kapitala in njegovih političnih zastopnikov v obliki ekonomskih udarcev, kakršni so zadeli že Grčijo. Pred njimi bi se lahko obranili s kapitalskimi kontrolami, z enostranskim odpisom dolgov, s prevzemom lastniškega in upravljavskega nadzora nad bančnim sektorjem, s koordinirano industrijsko in investicijsko politiko ter s krepitvijo nemenjalnega sektorja. Vendar vsega tega ne moreš izpeljati z danes na jutri. Zato so ključnega pomena priprave na plan B, tako politične kot siceršnje. To vključuje izvajanje omenjenih ukrepov sočasno z izvajanjem plana A, vzpostavljanje alternativnih mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov ter iskanje zaveznikov onkraj kapitalističnega centra. Predvsem pa je ključno mednarodno povezovanje z levico in delavskimi ter drugimi naprednimi gibanji in s tem grajenje solidarnostnih povezav, ki bodo branik pred napadi kapitala. Plan B mora biti del internacionalnega in internacionalističnega boja za drugačen svet.

Mnogim se bo že samó razmišljanje o planu B znalo zdeti radikalno, kaj šele stališče, da je plan B danes nujen del leve strategije za Evropo. A kot je zapisal Bertolt Brecht, moramo biti vedno »tako radikalni kot resničnost sama«. Ko začne fašizem spet postajati samoumeven del evropskega političnega prostora, bodeča žica pa je običajen način označevanja državnih meja, je z vidika leve strategije iskanje alternativnih poti družbene preobrazbe edino, kar tej resničnosti pritiče.

Deli.