Sodišče Evropske unije v Luksemburgu, najvišja institucija sodne oblasti v Uniji, je v četrtek, 11. septembra 2014 razsodilo, da sta javnim knjižnicam držav članic dovoljena digitalizacija in shranjevanje elektronskih kopij tiskanih izdaj, in jim v ta namen ni potrebno pridobiti predhodnega dovoljenja nosilca avtorskih pravic.
Natančneje, sodišče je razsodilo, da izjema, ki javnim knjižnicam dovoljuje uporabo virov v nasprotju z avtorskimi pravicami, kadar gre za raziskovalne in izobraževalne namene, vključuje tudi pravico do digitalizacije knjižničnega fonda.
Čeprav ni šlo za neposreden judikat, ima odločitev sodišča status direktive v sestavu evropskega pravnega reda. Skladno z odločitvijo je sedaj dolžno razsoditi tako Nemško zvezno sodišče, ki je v sodnem sporu med Tehnično univerzo Darmstadt in založniško hišo Eugen Ulmer KG zaprosilo za razjasnitev, kot tudi preostala sodišča držav članic, ki bodo razsojala v prihodnjih sodnih sporih v tovrstnih zadevah.
Razsodba je pomembna, saj bo zajezila oderuški cenovni diktat nosilcev avtorskih pravic. Velike akademske založniške hiše si to lahko privoščijo, saj so si pridobile izjemno trden monopol na zelo specifičnem trgu, čeprav so vsebine, s katerimi služijo, največkrat plod javno financiranega raziskovanja in znanstvene produkcije. Od tako publiciranih vsebin namreč nimajo nič niti avtorji sami, saj se, prisiljeni v objavljanje, brez katerega ne morejo napredovati v hierarhijah izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, njihovo delo na objavah ne honorira, kaj šele, da bi imeli delež pri dohodkih iz trženja. Nasprotno, dostikrat morajo znanstveniki za objavo celo plačati.
Vendar je sodišče razsodbo omejilo izključno na konkreten izvod, ki si ga pridobi javna knjižnica. Nalaganje oziroma prenašanje digitaliziranega vira na elektronski nosilec podatkov sodišče šteje za produkcijo nove kopije vira, za kar mora biti nosilec avtorskih pravic v skladu z razsodbo kompenziran. Rešitev, ki preostane knjižnicam, so posebni terminali, na katerih bodo študentje, raziskovalci in preostala znanja željna javnost lahko dostopali do digitaliziranega izvoda, do lastnega izvoda pa niso upravičeni, ne glede na namen, in vsekakor ne brez plačila.
Tako ostajamo še naprej vkovani v zastarele paradigme avtorskih pravic in iz njih izhajajočih monopolov, ki javne dobrine znanja ne zmorejo ali nočejo razumeti drugače kakor prikovane na materialni podatkovni nosilec, pa naj gre za knjigo, CD ali .pdf na e-bralniku. Tako imenovana “družba znanja,” ki si jo je Evropska unija zastavila kot enega svojih temeljnih ciljev in v katero polaga upe za rešitev svojih težav, tako še naprej ostaja krilatica in kvečjemu sinonim za komodificirane učne reforme, fleksibilizarno akademsko delovno silo in negotov svet, v katerega odraščajo današnje generacije.
Vrata do informacijske renesanse, ki jo sodobna tehnologija omogoča, še naprej ostajajo zaklenjena.
foto: dukechronicle.com
