Pričujoči prispevek o škodljivosti tajnih prostotrgovinskih sporazumov je bil prvotno objavljen 2.6. v časopisu Večer. V nadaljevanju ga objavljamo v celoti:
Pred kratkim je Greenpeace s svojim razkritjem dodatno usmeril luč na področje, ki mu posvečamo vse premalo pozornosti, čeprav bo – če bo sprejet – drastično spremenil ustroj družbe in pogoje za našo eksistenco. To so seveda t.i. prostotrgovinski sporazumi oz., v našem primeru, predvsem TTIP. To je smela napoved, ki pa dejansko korenini v preteklih izkušnjah in načinu delovanja obeh strani, ameriški in evropski, ki sodelujeta pri teh pogajanjih.
Po vseh dostopnih informacijah nam je znano, da so okoliščine glede sprejemanja TTIP vse prej kot demokratične. Prepoved vpogleda širše javnosti v pogajalska besedila (po prvotnem predlogu EU celo za 30 let (!)), izredno otežen nadzor članom evropskega parlamenta nad pogajalskim procesom, mehanizem ISDS, dejansko vzporedni sodni sistem, ki izenačuje status korporacij s suverenimi državami in jim daje možnost, da od njih izterjajo potencialne (!) dobičke – v bistvu to pomeni kanaliziranje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe delničarjev…
Napovedovane koristi tega sporazuma, kot so povečan obseg trgovanja, dvig gospodarske rasti, nova delovna mesta, so bile vse že postavljene na laž. Vsi dosedanji prostotrgovinski sporazumi, od severnoameriške NAFTE dalje, so delovna mesta ukinjali, namesto da bi jih ustvarjali. Namesto gospodarske rasti dobimo še večji prepad med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Glede na to, da so carine med ZDA in EU že tako minimalne, pa si od tega tudi ne moremo obetati kakšne bistvene rasti trgovanja. Sporazum kvečjemu odpravlja oz. drastično krči t.i. necarinske ovire, torej delavske pravice, pravice potrošnikov, pravico do zasebnosti, varovanje okolja itd. Če ilustriramo: v Evropi bi od visokih standardov za zaščito okolja, ki zahtevajo od proizvajalcev, da dokažejo neškodljivost svojega izdelka, zdrknili na ameriški nivo, ki breme tega dokazovanja prelaga na javne regulatorne organe. Bilanca obeh pristopov, če se omejimo le na kozmetično industrijo, je 1200 prepovedanih kemikalij v Evropi, proti le 6(!) v ZDA.
Ugotovimo lahko tudi, da TTIP ni ne prvi ne edini primer ofenzive kapitalističnega razreda. CETA, TISA, TTP, ACTA in že omenjena NAFTA so le nekateri primeri napada na socialno državo, na nacionalno suverenost ter blagostanje večine ljudi. Kot ugotavlja dr. Rudi Rizman je TTIP trenutno največji zgodovinski projekt elit za elite, dodali pa bi lahko, da se s tem in podobnimi sporazumi manifestira diktatura kapitala nad možnostjo demokratičnega odločanja ljudi.
Kako pa ob vsem tem ravna slovenska vlada? Odziva se pričakovano. Hlapčevsko. Ob kopici dokazov, ki pričajo o nasprotnem, še vedno zatrjuje, da bo TTIP Sloveniji koristil. Tudi premierova trditev, da se njegovo sprejemanje ne bo izmaknilo demokratičnemu nadzoru, je vsaj krepko zavajanje glede na to, da nam je bila ob zadnjem spreminjanju ustave možnost referendumskega potrjevanja ali zavračanja mednarodnih pogodb odvzeta.
Kakšno lekcijo lahko potegnemo iz povedanega? Lastniki kapitala bodo vedno in vselej iskali načine za maksimizacijo svojega profita. Zato nam partikularno ukvarjanje zdaj z enim, zdaj drugim njihovim napadom na delo in ljudi v obstoječem sistemu ne bo prineslo rešitve. Kvečjemu lahko pričakujemo, da nam bodo lastniki kapitala mic po mic, postopoma z majhnimi koraki tlakovali pot v apokaliptično prihodnost – če se seveda temu kot skupnost ne bomo uprli.
Peter Gradišnik,lokalni odbor IDS Maribor
