Ko se je evropska komisarka za promet Violeta Bulc v začetku januarja mudila v Ljubljani, je dejala, da so “potrebe po naložbah v prometno infrastrukturo v Evropi velike in k projektom je treba privabiti tudi zasebne vlagatelje”. EU namreč za dokončanje hrbtenice prometnih povezav potrebuje več kot 500 milijard evrov. Dodala je, da je “likvidnost institucionalnih zasebnih vlagateljev trenutno zelo velika” – po ocenah imajo od 6.000 do 7.000 milijard evrov -, vendar denar zaradi pomanjkanja zanimivih projektov za sofinanciranje ne kroži. ” Pri tem naj bi bil bistven Junckerjev načrt (EFSI – Evropski sklad za strateška vlaganja), po katerem naj bi v prihodnosti evropske prometne povezave pretežno gradili v javno-zasebnih partnerstvih. Komisarka je še dodala, da je pomembno, “da se pripravijo kakovostni projekti, sposobni zagotavljati denarni tok”, ali, z drugimi besedami, dovolj visoko dobičkonosnost za vlagatelje.
EFSI je še eden v nizu neoliberalnih ukrepov Evropske komisije (EK) in Evropske centralne banke (ECB), s katerimi naj bi spodbudili trg in zagnali nov investicijski cikel v Evropski uniji, ki pa so zaenkrat vsi po vrsti propadli, recesija se namreč nadaljuje že vse od krize leta 2008. Gre za drag program javnih poroštev in subvencij zasebnim vlagateljem, predvsem bankam in finančnim špekulantom, ki naj bi zasebne vlagatelje ob pomanjkanju javnega denarja prepričal v investicije v javno infrastrukturo.
Pred tem je ECB že poskusila z dvema podobnima ukrepoma. Najprej s “ciljno usmerjenim dolgoročnim refinanciranjem” (TLTRO) oktobra 2014, pri katerem bi banke plačale zgolj 0,15 % letnih obresti, s čimer naj bi jih ECB spodbudila, da si sposodijo denar in ga nato, v obliki kreditov, prenesejo naprej v gospodarstvo, kar naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Po tem, ko je TLTRO klavrno propadel zaradi nepripravljenosti bank, da bi si denar sposojale, je ECB poskusila še s kvantitativnim sproščanjem (QE), pri katerem centralna banka poveča količino denarja v obtoku, s tem, da ustvari nov denar, ki ga porabi za nakup državnih obveznic pri zasebnih lastnikih – spet gre večinoma za banke in investicijske sklade – ki ga na ta način dobijo praktično zastonj. Konkreten program, ki ga od marca 2015 izvaja ECB, zajema mesečne nakupe državnih obveznic v višini 60 milijard evrov, do skupnega zneska 1.140 milijard (!) evrov. Precejšnji del likvidnosti, ki jo omenja Violeta Bulc, je torej ravno posledica zaenkrat neuspelega programa kvantitativnega sproščanja. Pri tem 20 % nakupov izvaja ECB, preostalih 80 % pa nacionalne centralne banke. Proporcionalno se bodo med ECB in države članice Evropske unije seveda delile tudi morebitne izgube tega programa.
Če torej povzamemo trenutno delovanje Evropske unije, imamo na eni strani države, ki so prisiljene v medsebojno tekmovanje pri ustvarjanju “ugodnega okolja za kapital” z nižanjem davkov, maastrichtski sporazum pa jih sili v proračunsko uravnoteženost, torej, da ob manjšanju prihodkov obenem manjšajo tudi izdatke. Ob tem ECB denarja ne posoja državam članicam, temveč se morajo te zadolžiti na finančnih trgih po visokih obrestnih merah. Skupni učinek je, da je vedno manj denarja na voljo za javne in socialne storitve, kaj šele za investicije v javno infrastrukturo. Države pa morajo velik del proračunskih sredstev nameniti zgolj za poplačilo obresti na dolgove, ki se s tem prelijejo v zasebne dobičke, zaradi česar se denar kopiči v zasebnih bankah in investicijskih skladih. Prav tako ECB denarja ne namenja neposredno javnim investicijskim programom s katerimi bi lahko dokončali javno infrastrukturo – tak program v višini 500 milijard evrov skozi deset let, so lansko leto od evropske komisije zahtevali predstavniki Evropske levice.
Na drugi strani pa te iste zasebne banke in investicijski skladi, ki že tako kopičijo denar, od ECB in nacionalnih centralnih bank skozi kvantitativno sproščanje dobivajo poceni, skoraj zastonj, denar za investicije, vendar ga kljub temu nočejo investirati. Ta denar je v zadnji instanci krit z javnimi sredstvi, kar pomeni, da bomo tudi morebitne izgube pri investicijah nosili vsi prebivalci.
In nato imamo na tretji strani Junckerjev načrt, ki – spet tem istim – zasebnim bankam in investicijskim skladom, ki kopičijo denar iz obresti na javni dolg in hkrati dobivajo še poceni denar od centralnih bank, nudi dobičkonosne investicije v javno infrastrukturo, ki so spet krite z javnimi sredstvi. Odgovornost za “pripravo kakovostnih projektov” – torej dovolj dobičkonosnih, ki bi potencialno pritegnili zasebne vlagatelje – nosijo države članice same.
Če načrt uspe, bomo torej v Evropi dobili infrastrukturo, ki bo na tak ali drugačen način financirana s privatiziranimi javnimi sredstvi. Morebiten neuspeh investicij bo ravno tako zavarovan z javnimi poroštvi. Le dobički, ki se bodo za uporabnike kazali v obliki višjih uporabnin, bodo ostali zasebni. Če načrt propade, bomo izgube na eni in na drugi strani ravno tako nosili prebivalci Evropske unije. V obeh primerih je očitno, da gre za prefinjen mehanizem prelivanja javnega denarja, torej denarja vseh nas, v žepe bogatih zasebnikov in privatizacijo javnega dobra. Rezultat je lahko le še večje obubožanje držav in prebivalstva na račun bogatih zasebnikov.
Z navedenimi ukrepi evropske institucije zelo jasno priznavajo, da trg ne deluje. V opisu EFSI na uradni spletni strani je celo zapisano, da naj bi z načrtom “premostili neuspehe trga” in “mobilizirali zasebne investicije”. Sama situacija je torej tudi za institucije evropske unije dokaz, da trg ne deluje, vendar je rešitev farsična – zanaša se, da bo, z vbrizgavanjem denarja zasebnim vlagateljem, trg sam rešil problem, ki ga sploh povzroča. Investicije v kapitalizmu namreč v temelju niso odvisne ne od količine denarja v obtoku ne od dejanskih družbenih potreb. Odvisne so od profitne stopnje ali potencialne dobičkonosnosti investicij, zato družbene potrebe štejejo le, kolikor obstaja tudi efektivno povpraševanje, torej povpraševanje podkrepljeno s kupno močjo, ki investitorjem zagotavlja dobičke. Če je pričakovan dobiček premajhen, zasebni investitorji enostavno ne vlagajo, temveč denar le kopičijo. Državne obveznice in državna poroštva pri investicijah so zato zelo privlačne investicijske priložnosti, saj vlagatelji svojega vložka skorajda – razen v primeru državnega bankrota – ne morejo izgubiti, dobiček pa je zagotovljen.
Tu se le še bolj jasno pokaže pravi obraz kapitala in sprega kapitalističnega “prostega trga” z državnimi in naddržavnimi institucijami, ki si jih prikraja po svoji meri in delujejo v njegovo korist. Kapital namreč dobičkov ne kuje le neposredno na račun živega dela v kapitalističnem “realnem sektorju”, temveč v času kapitalističnih kriz in depresij le še bolj očitno požira tudi javne dobrine in parazitira na javnih sredstvih.
