Odziv IDS na govor Igorja Lukšiča na 9. kongresu SD

sd-luksic

Igor Lukšič na 9. kongresu SD 6. julija 2013 v Medvodah:

“Za stabilno politično situacijo zato predvsem rabimo stabilne stranke. Mi smo na svetu že 150 let, v Sloveniji 117 let, konkurirajo pa nam skupine, ki so stokrat mlajše od nas. Politično telo Slovenije se še vedno načrtno destabilizira: dve sili destrukcije imamo: konzervativno, ki načrtno uničuje vse demokratične institucije in obdeluje intenzivno čisto vse, ki predstavljajo levico v tej državi. Druga sila destrukcije pa je radikalizem, ki zaradi neučakanosti in prepočasnega odzivanja na spremembe vsako leto ustanavlja novo stranko.”

Lukšič se hvali s stopetdesetletno zgodovino socialdemokracije, saj je bila predhodnica nemške SPD ustanovljena že leta 1869. Pri tem pa pozabi omeniti, da je SPD na začetku prejšnjega stoletja uspelo v manj kakor dveh desetletjih v mednarodno delavsko gibanje vnesti trajen razkol (prelomna točka je bilo SPD-jevo glasovanje za vojne kredite avgusta 1914). Med nemško revolucijo po 1. svetovni vojni je SPD naščuvala fašistične paravojaške enote Freikorps v pogrom proti nemškim komunistom (umor Rose Luxemburg in Karla Liebknechta januarja 1919). V letih 1930-1932 pa je z nesodelovanjem z nemškimi komunisti (KPD) omogočila vzpon Hitlerjeve NSDAP na oblast.

Nazadnje ko so bili na oblasti, je ravno koalicija SPD in Zelenih vpeljala neoliberalne reforme, ki jih vladam CDU/CDS prej ni uspelo (sprejem Agende 2010 leta 2003). Nekdanji predsednik SPD in nemški kancler Gerhard Schröder je skupaj s Tonyjem Blairom sinonim za t. i. “politiko tretje poti”, ki je izgubila vsakršno povezavo z levico in ki ji v iskanju kapitalizma s človeškim obrazom ne preostane drugega kakor pozivanje k solidarnosti.

Ne pozabimo tudi dejstva, da se sodobni evropski socialni demokrati ob vsiljevanju neoliberalnih reform ponavadi sklicujejo na “objektivne okoliščine evropskih integracij”, pri čemer seveda pozabijo povedati, da so tudi sami ter skupaj s konservativci in liberalci aktivno oblikovali EU in EMU. V letih 1997-2000 so bili celo vodilna sila v Evropi, ki je vodila vlade v dvanajstih od takrat petnajstih članic EU. Svojo hegemonijo so kakopak uporabili za poglobitev evropskega neoliberalizma.

Drži, Lukšičeva socialdemokracija ima dolgo zgodovino, a to je zgodovina izdaj delavskega razreda. In Lukšič z aktivno podporo trenutni vladi zvesto sledi tej tradiciji.

Deli.