V zadnjih dveh mesecih je najbrž vsakemu, četudi bežnemu opazovalcu postalo jasno, da je Siriza zaradi odsotnosti plana B zapravila izjemno zgodovinsko priložnost. Pred referendumom 5. julija je vsa Evropa dihala z Grčijo, in grško ljudstvo je ni razočaralo: ob jasnem zavedanju, da bo zavrnitev pogojev Trojke prinesla bankrot države in verjetno tudi izstop iz evroobmočja, so z več kot šestdeset odstotno večino izglasovali zgodovinski OXI.
Takratni finančni minister Janis Varufakis je za britanski časopis Guardian povedal, da je imelo ožje vodstvo Sirize v noči po referendumu sestanek, na katerem so odločali o nadaljnjem kurzu. Varufakis sam je zagovarjal stališče, da je OXI jasen signal ljudstva in jasen mandat za nadaljevanje boja, in da mora vlada začeti s povračilnimi ukrepi proti finančnemu terorizmu Trojke, torej napraviti prve korake k uvedbi lastne valute, da bi se grške banke obdržale nad vodo.
A Ciprasov krog se s tem ni strinjal, saj naj bi bil načrt preveč tvegan. Zato je Varufakis odstopil, vlada pa se je podala v naslednji krog pogajanj z “inštitucijami”. Računali so, da so si z referendumom izboljšali pogajalsko pozicijo, a izkazalo se je ravno nasprotno. Kot je zapisal New York Times, so Ciprasa v noči iz 12. na 13. julij “sedemnajst ur pribijali na križ”, nazadnje pa ga prisilili k podpisu tretjega memoranduma, paketa “reform” v zameno za finančno pomoč, ki je enako slab kot prejšnja dva. Z njim je morala Siriza praktično preklicati vse politike, ki jih je uvedla od nastopa vlade, uvesti sklad za privatizacijo več kot 50 milijard državnega premoženja, in še bolj zategniti pasove že tako obubožanemu prebivalstvu. Z drugimi besedami: Siriza se je s tem memorandumom odpovedala vsem svojim politikam in predvolilnim obljubam.
Tretjina poslancev Sirize, celotna Leva platforma in večina od dvesto in enega člana centralnega komiteja stranke je nasprotovala sprejetju paketa v grškem parlamentu. Vodstvo Sirize je kljub temu prepričalo večino poslancev, da so ob podpori desnice paket v večini določil potrdili in s tem dokončno napravili popoln obrat v stranki. Če je bila Siriza osnovana na nasprotovanju zloglasnemu geslu Margaret Thatcher, po katerem ni nobene alternative (There is no alternative, TINA), so po sprejetju tretjega memoranduma zdaj prav tista stranka, ki se z motom Thatcherjeve strinja: da namreč alternative ni.
S svojo kapitulacijo je vodstvo Sirize državo ponovno pahnilo v neoliberalno kletko. V zameno so sicer dobili obljubo o dodatnih 86 milijardah pomoči, a te bodo zgolj podaljšale agonijo. Stvar je tako zavožena, da celo Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je doslej kot ena od inštitucij Trojke narekoval politike do Grčije, noče več sodelovati: trenutno sta EU in Evropska centralna banka v tem projektu sama. IMF je namreč po petih letih agonije končno javno spregovoril o tem, o čemer so njegovi raziskovalni oddelki opozarjali že leta: da varčevanje ne deluje, da Grčija in druge evropske države v krizi potrebujejo predvsem program za zagon rasti, da je situacija socialno in politično nevzdržna, in da bo treba del dolgov odpisati.
A na žalost razum ni segel do odločevalcev v EU, kjer je prevladala ordoliberalizem nemškega finančnega ministra Wolfganga Schaubleja. Razlogi za to pa so precej žalostni. Iz povsem oportunih razlogov so proti Grčiji ostro nastopile tudi države, ki imajo same podobne probleme kot Grčija. Portugalska, irska in španska vlada so Grčijo napadle, ker so v obračunu s Sirizo videle priložnost za obračun z levico v svojih državah, v katerih levici na naslednjih volitvah dobro kaže. Vzhodna periferija z evrom, Slovaška, Latvija in Slovenija, pa je po Grčiji tolkla; slovenska predstavnika, Mramor in Cerar, sta v tem celo prednjačila, da bi se prikupila Schaubleju. Po poročanju anglofonih medijev namreč Schauble že bolj ali manj oznanja razpad evra, v katerem bo skušal obdržati nekakšen nemški evro, članstvo v njem pa poleg Nemčije obljublja še Avstriji, Beneluksu, Finski in poslušnim perifernim državam.
