S spodaj navedenim govorom je dr. Matej Tašner Vatovec, član IDS in poslanec ZL v Državnem zboru, nastopil na prireditvi ob 70. obletnici bitke pri bunkerju komande mesta Koper v Borštu.
“Tovarišice, tovariši, spoštovani vsi,
Danes s spominom obeležujemo predvsem dvoje: junaška dejanja slovenskih in primorskih partizanov ter pomembno vlogo, ki jo je v narodnoosvobodilnem boju igrala komanda mesta Koper. Slišali smo že o pomembni vlogi, ki jo je igrala komanda pri zbiranju novincev za partizanske enote, pri propagandi in obveščevalski dejavnosti ter pri povezovanju z vsemi vojaškimi enotami v slovenski Istri. Prav tako smo slišali o pogumnih dejanjih narodnega heroja komandanta Franca Planinca – Frenka, ter njegovih soborcev v bunkerju. Kaj dodati? Slava jim!
Spominjati se moramo izjemnega pomena celotne NOB in OF, predvsem v tistih zadnjih, najtežjih letih vojne, to je med letoma 1944 in 1945. V Istri je bilo to eno najbolj napornih obdobij, ko je nacifašistični pregon dosegal svoje najskrajnejše oblike. Nenehen teror, ki so ga izvajali nad primorskim prebivalstvom je tako tudi močno oviral delovanje vojne oblasti. In ravno komanda mesta Koper je bila tista, ki so jo v tem obdobju Nemci nestrpno zasledovali.
V mrazu, celo snegu, so se borci skrivali in premikali, pogumni prebivalci pa so jim pomagali s hrano, a tudi pri skrivanju pred okupatorjem. Šlo je za pomembna dejanja, katerih skupni imenovalec je povezanost, enotnost v skupnem cilju – osvoboditvi pred okupatorjem!
V tistih težavnih razmerah se je istrsko, primorsko in vseslovensko prebivalstvo povezalo. Izoblikovala se je narodna zavest, na čelu katere so bili dolgo zasledovani ideali upora proti zatiralcu in boja za svobodo. Napad od zunaj in želja po pokončni drži na lastnih nogah, sta izoblikovala eno najmočnejših in najpomembnejših gibanj v sodobni zgodovini. V zgodovinskem narodnoosvobodilnem boju in s projektom Osvobodilne fronte se je začrtala podoba nove države, katere ideali so bili napredni in svobodnjaški. V prvi vrsti so bili to pravica slovenskega naroda do samoodločbe, osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, sloga in enotnost zasužnjenih narodov, predvsem pa je bilo jasno, da bo osvoboditev možna samo na ruševinah imperializma z bojem proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi. Kot so zapisali v svoja gesla: »Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.«
Kako lahko pogledamo na ta projekt danes, 70. let po zaključku vojne? V času, ko so našteti ideali očitno, vsaj za tiste, ki so na oblasti in danes oblikujejo nove ideale, pozabljeni, celo zaničevani?
Narodna zavest, osrednja točka, ki je lahko povezala slovenski narod, se danes vse pogosteje spreminja v zmedo, ki jo z revizionizmom slovenske zgodovine in rehabilitacijo sodelovanja z okupatorjem skuša slovenska desnica izrabiti za dokončno uničenje tistega bratstva in izdajo vsega, kar je bilo doseženega med in po vojni. Ponovno namreč poslušamo ostre napade, ki prihajajo kot temačen, črn veter, ki skušajo diskreditirati pomembne dosežke naših partizank in partizanov, predvsem pa celotnega gibanja. En od takih je, na primer, da bi uradno, z zakonom (!) prepovedali rdečo zvezdo. Uradno bi prepovedali simbol, ki predstavlja delavsko dlan s petimi prsti, ki predstavlja vseh pet kontinentov – povezanih, predvsem pa predstavlja antifašizem in upor.
S tem ne želim odpirati razprtij, polemike, želim pa opozoriti na to, da kljub temu, da vidnega okupatorja ni več, da na našem ozemlju ni vojaškega nasilja, da vsaj načeloma živimo v obdobju, ko je prevladala civiliziranost, temu na žalost ni tako. Okupator je še tukaj, prihaja nevidno, od zunaj, v obliki finančnih mehanizmov in institucij, kakršni sta Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Prihaja v obliki velikih multinacionalnih korporacij, ki s svojimi interesi oblikujejo politike držav in s tem tudi usodo njihovega ljudstva. In ravno tile, v imenu kapitala, zadnjega četrt stoletja ropajo po Sloveniji. Ena od teh stvari je privatizacija. Z vstopom v Evropsko unijo in zvezo NATO smo se odpovedali vsakršni suverenosti in vplivu na oblikovanje lastnega razvoja. S prodajo tega, kar so naši dedje in starši po vojni ustvarjali z željo po boljšem jutri, naši novi oblastniki uničujejo še zadnji košček tistega truda, ki se je zaključil z osvoboditvijo. In ti novi oblastniki ne delujejo nič drugače kot tisti, ki so sodelovali z okupatorjem.
Poglejmo za nazaj – pravzaprav smo danes v podobnem položaju. Imamo napad od zunaj, še vedno imamo okupatorja. Ravno tako imamo še vedno lastno izdajalsko kapitalistično gospodo, ki dela za lastno korist, ne za korist delovnega ljudstva. Zaradi tega je zavest o uporu proti takim praksam vse bolj potrebna.
Tovariš Dušan Fortič je v enem od svojih zapisov izrazil, da je NOB pravzaprav kultura, kulturno dejanje. Danes obeležujemo tudi slovenski kulturni praznik, na to seveda nisem pozabil, zato bi nekaj besed spregovoril tudi v tej smeri. Kultura je gotovo ena najpomembnejših točk, ki ustvarja tudi podobo in zavest državljank in državljanov. To, da je bila NOB kultura je jasno, ker je oblikovala in vodila združene in pobratene narode v skupnem cilju. Prav tako je bila pomembna partizanska umetnost, od poezije in literature do grafične umetnosti. In ravno take kulture nam danes manjka, oz. je je vse premalo.
In kako bi bila, ko živimo v državi, ki novinarje v izpolnjevanju svojega poslanstva, tj. informiranju javnosti, zatirajo in preprečujejo. Kar štirje so v kazenskem pregonu, ker so odkrivali nevarne in resne povezave med eno od slovenskih desničarskih strank in neonacističnimi in neofašističnimi gibanji v Sloveniji. Ne slepimo se, imamo skrajno desnico, ki je vse bolj nevarna. Izvaja svoj politični, ideološki in ekonomski program, prav tako pa organizira paravojaške čete, ki jih poniglavo pozdravlja celo sam predsednik Republike.
In kako bi bila, ko živimo v državi, ki vse bolj deli prebivalce na dva sloja: premožne in revne. In taki poskusi so javni in vse bolj grobi. Skušajo nam uničiti javno šolstvo, tako rekoč so že pohabili javno zdravstvo. Ob tem pa vztrajno vcepljajo podobo o tem, da je svet, v kakršnem živimo, edini mogoč in pravi.
Zaradi vsega tega ne moremo drugače, kot da znova in znova opozarjamo, da je boj dandanes ponovno potreben. Ta boj pa je ravno tako težaven kot tisti med drugo svetovno vojno. Morda ga ne gre biti z orožjem, je pa zanj potreben upor in napor.
Ta upor in napor pa se bo moral graditi tako, kot se je gradil upor proti nacističnemu in fašističnemu režimu. Potrebujemo novo mednarodno gibanje in novo internacionalo. Zmaga socialistične stranke v Grčiji in vse močnejše podobne sile v Španiji in drugod po Evropi nam vlivajo upanja. Ustvarja se fronta, ki ima jasen cilj: vrniti delavnemu ljudstvu to, kar mu pripada: dostojanstvo in svobodo.
In nenazadnje, spomnimo se na to, da je ta internacionalizem imel v svesti že Prešeren, ko je v sedmi kitici Zdravljice, slovenski himni, zapisal:
Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Kot je dejal Josip Vidmar: »To je resnična revolucionarno demokratična misel, ki je kakor marsikatera Prešernova, zdržala sto let in v njih velike svetovne pretrese, ki je veljala v našem osvobodilnem boju in ki velja še danes.«
Naj obvelja in velja še za nas. Zdržimo in se uprimo!
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
