V teh dneh obeležujemo 150. obletnico nastanka Mednarodnega delavskega združenja, poznanega tudi pod imenom I. internacionala. Pa jo res? Vprašanje je, kdo se v resnici še zaveda teže in pomena teh zgodovinskih dogodkov – medijska industrija, izobraževalne ustanove in večinski del realno obstoječe politike gotovo ne. Je I. internacionala zaradi tega kaj manj pomembna? Nasprotno, njen pomen je kvečjemu potrebno še dodatno poudarjati. Tudi v tem primeru ni vprašanje, kako aktualna je I. internacionala, temveč kako aktualni, če sploh, smo mi za I. internacionalo?
Mednarodno delavsko združenje je bilo ustanovljeno dne 28. septembra 1864. Ustanovni kongres je potekal v Londonu, med ustanovitelji pa so bili takrat najpomembnejši francoski in britanski sindikalisti ter drugi borci za pravice delavcev. Internacionala je v resnici v svojih vrstah združevala precej natančen nabor vseh takrat obstoječih političnih usmeritev, ki so si prizadevale za izboljšanje položaja delavskega razreda. V njenih vrstah je bilo moč najti privržence Pierre-Josepha Proudhona, francoskega socialista in enega izmed utemeljiteljev sodobnega anarhizma. Proudhon si je med drugim prizadeval za moralno in monetarno prenovo oziroma reformo družbe, ki bi privedla do postopnega prehoda v bolj pravično družbo. Povsem nasprotno stališče so zavzeli pristaši Louisa Augusta Blanquija, ki ni verjel v možnost samo-osvoboditve delavskega razreda, temveč je bil pristaš nasilnega revolucionarnega prevrata, ki bi ga izvedla majhna, strogo disciplinirana skupina. Tudi utopični socialist in pionir zadružništva, Robert Owen, je imel v prvi mednarodni organizaciji delavstva svoje privržence.
Dve ključni figuri organizacije, tako v vsebinskem kot organizacijskem smislu, pa sta bila Aleksander Bakunin in Karl Marx. Svetovnonazorska nestrinjanja med njima in njunimi privrženci so prispevala tudi k propadu oziroma postopnemu zatonu organizacije. Bakunin si je namreč prizadeval za neposreden ekonomski boj, brez sodelovanja v političnih ustanovah meščanske države, predvsem parlamentu. Marx pa je, še posebej po letu 1871, ko so v Nemškem cesarstvu vsi moški dobili volilno pravico (ženske so je bile deležne šele leta 1918!), zagovarjal boj na vseh poljih, tudi na področju nacionalnih parlamentov. Engels je kasneje zapisal, da je volilna pravica dala socialističnim zastopnikom: »… tribuno, s katere lahko govorijo svojim nasprotnikom v parlamentu in množicam zunaj parlamenta s čisto drugačno avtoriteto in neprimerno bolj svobodno, kakor je to mogoče v tisku in na zborovanjih.« In res je v tistem času ustanovljena SPD, nemška socialdemokratska stranka, na volitvah požela velik uspeh in prav z volitvami dosegla veliko širši krog ljudi kot bi ga sicer. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da parlament ne more in ne sme biti edino sredstvo socialistične politike. V takšnem primeru ta namreč pade na preizkusu zgodovine, o čemer med drugim priča zloglasno glasovanje SPD za vojne kredite ob pričetku I. svetovne vojne. Parlament je samo eno, in sploh ne najpomembnejše, polje boja za razvoj socializma.
Kljub orisanim idejnim nasprotjem, ki so prispevala k pomembnim in še danes obstoječim ločnicam v zgodovinskem razvoju delavskega gibanja, je bila I. internacionala v dobrih desetih letih obstoja pomemben dejavnik. Na vrhuncu svoje odmevnosti je združevala kar pet milijonov članov, po drugih poročilih pa celo osem milijonov. Začasna pravila I. internacionale, ki jih je 150 let nazaj spisal Karl Marx, ostajajo aktualna še danes. Predvsem prvo: »To združenje je bilo ustanovljeno zato, da se ustvari središčna točka za zvezo in sodelovanje med delavskimi organizacijami, ki obstojijo v raznih deželah in imajo isti smoter, namreč obrambo, napredek in popolno osvoboditev delavskega razreda.« Stoletje in pol kasneje, ko so mednarodne organizacije kapitala (npr. Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija, Svetovna banka) močnejše kot kdajkoli prej, njihova volčja lakota za dobičkom pa vse večja in brezsramnejša, je mednarodna organiziranost delavskega razreda izrednega pomena. Mednarodnim silam kapitala se namreč lahko učinkovito zoperstavijo samo mednarodno organizirani delavke in delavci. Internacionala nam je pri tem lahko v navdih, saj je v času neprimerno manjše politične svobode ter svobode združevanja dosegla zavidljive uspehe.
Ob tem si velja v spomin priklicati še besede Otta von Bismarcka, t. i. železnega kanclerja, o moči marksistov in anarhistov: »Kronane glave, bogastvo in privilegij bodo upravičeno trepetali, če se rdeči in črni kdaj ponovno združijo!« Angela Merkel, železna kanclerka našega časa, bi se z njim nedvomno strinjala.
