Leta 2000 je takratni britanski ministrski predsednik, Tony Blair, povprašan po tem, kaj si misli o svoji vladavini, odgovoril: “Nikoli se nisem šel politike … celo zdaj se ne počutim kot politik.” Blair si namreč vloge progresivne politike nikoli ni predstavljal aktivno, kot sprejemanje in izvrševanje političnih odločitev, ampak pasivno, v vlogi pomočnika pri zbliževanju trgov in skupnosti. V to, kaj bo iz takšnega zbliževanja nastalo, se naj politika ne bi vtikala preveč, prepričan pa je bil, da bo rezultat “sinergičen” in “poln priložnosti.”
To ne pomeni, da se politika ni dogajala. Ko je istega leta Blairova frakcija izgubila glasovanje na strankini letni konferenci o tem, ali naj se laburisti zavzamejo za ponovno uvedbo izenačevanja pokojnin glede na rast povprečnih dohodkov, je Blairov kasnejši naslednik, Gordon Brown, odločitev v prid izenačitvi gladko zavrnil. Da ne bo poslušal nekaj internih predlogov sklepov, saj da odgovarja celotni skupnosti in da bo prisluhnil celotni skupnosti, je takrat obrazložil.
Omenjeni anekdoti pričata o tem, kaj se je zgodilo z (ne zgolj socialdemokratsko) politiko v preteklih desetletjih. Prvič, politika, kot so jo razumeli Blair in njegovi nasledniki, je postala tehnokratsko upravljanje, kjer naj imajo odločilno težo domnevno apolitične odločitve stroke. Pok finančnega balona in evropska dolžniška kriza, katerih posledice trpimo še danes, sta neposredni posledici točno takšnega razmišljanja.
Drugič, kar si je privoščil Brown, je postalo možno zaradi premika strankarske politike od množične politične participacije (in plačevanja članarin), ki je zaznamovalo večino 20. stoletja, k elitizaciji politike ter njenemu zanašanju na državne prihodke in poslovne donacije. Apatija volilcev in aktivistov ter zaporedja razočarajočih novih obrazov na političnem parketu so posledica natanko te odvisnosti.
Leto poprej, 1999, so britanski laburisti že izgubili evropske volitve, širša evropska socialna demokracija pa je s tem mandatom izgubila relativno večino v Evropskem parlamentu, ki jo je uživala od začetkov evropske skupnosti pa do mandata od ‘99 dalje, in si je do današnjega dne ni uspela priboriti nazaj.
Da je temu tako, so zaslužni levosredinski politiki sami, odgovorni za fleksibilizacijo trga delovne sile (Schröder v Nemčiji), uvedbo in potrojitev šolnin (Blair-Brown v Veliki Britaniji), požrtje obljube ob referendumu o zvezi NATO (González Márquez v Španiji). Vzporednic se lahko, recimo z referendumsko zaustavljenima poskusoma fleksibilizacije trga delovne sile in pokojninske reforme, spomnimo tudi pri nas.
Socialna demokracija je bila od konca druge svetovne vojne na evropski celini pomembna sila, ki je imela čast skrbeti za nezanemarljivi dosežek stoletne zgodovine delavskih bojev: povojni model socialne države. Bila je dovolj vplivna, da so celo ideološki desničarji v praksi izvajali levosredinske ukrepe.
Danes je ravno obratno, tudi deklarativno levosredinsko usmerjene vlade v praksi udejanjajo neoliberalne politike varčevanja, depolitizacije in elitizacije. Redki svetli trenutki, kot sta uspešna kandidatura Jeremyja Corbyna za vodjo laburistične stranke in kandidatura Bernieja Sandersa za demokratskega predsedniškega kandidata, pa pričata o pomenu mobilizacije množic proti okostenelim strankarskim hierarhijam, ki še naprej oklepajo volilne preračunljivosti in stare blairovske strategije lovljenja t.i. “srednjega glasu”.
120. obletnica socialne demokracije na Slovenskem je tako predvsem priložnost za refleksijo. Odgovor na vprašanje, kje se je začel propad, pa je lahko zgolj in edino: v socialnih demokracijah samih, nekih 25-30 let nazaj.
