Britanski volilni plakat iz leta 1909.
Spodaj navedeno besedilo predstavlja komentar k časopisnemu prispevku, ki je bil objavljen v prilogi Nedelo dne 3.maja 2015 in ki navaja neavtoriziran povzetek pogovora z Luko Mescem. Dne 10.maja je bil zato v Nedelu objavljen sledeči popravek:
K intervjuju, ki je bil objavljen v Nedelu 3. maja 2015, moram podati kratek komentar, saj je bila objavljena neavtorizirana verzija. Najprej drobnejši popravek: napačno je zapisano, da se »je revščina med krizo bolj kot v Sloveniji povečala samo v Latviji«. Tukaj je mišljen podatek, da je Slovenija med letoma 2012 in 2013 imela drug največji porast stopnje revščine v EU, takoj za Litvo.
Druga zadeva pa je termin »totalitarni socializmi«, ki se je znašel v intervjuju. Nikoli nisem govoril o »totalitarnih socializmih«, ampak vedno o »avtoritarnih« ali »stalinističnih« socializmih. Namenoma ne uporabljam termina totalitarizem, saj ta skuša napraviti enačaj med fašizmom in socializmom. Nekoliko daljšo razpravo o tem smo objavili na naših spletnih in FB straneh,
V nadaljevanju navajamo še preostanek popravka:
Sintagma »totalitarni socializem« skuša povedati, da je socializem v bistvu »levi fašizem«, kot je nekoč dejal slovenski predsednik vlade. Socializem in fašizem naj bi bila le dve plati istega »kolektivističnega« kovanca, nasproti njima pa stoji »individualistični« liberalni kapitalizem. Zato naj bi tako fašizem kot socializem nujno pomenila popolno državno kontrolo, diktaturo ene stranke in vse, kar ste si prebrali v Orwellowi 1984. Kot totalni antipod njima pa naj bi bil kapitalizem s svojo zasebno lastnino nujni pogoj za demokracijo, človekove pravice in svobodo, medtem ko naj bi se vse »kolektivistične« alternative kapitalizmu nujno izšle v neki vrsti »totalitarizma«.
Na to tezo seveda ne jaz in ne Združena levica ne pristajamo. Teorija o totalitarizmu je napačna iz večih razlogov. Prvič, v isti koš zmeče vse pretekle in obstoječe socialistične režime, ne da bi upoštevala razlike med njimi. Ne upošteva razlik npr. jugoslovanskim socializmom, ki je bil v utemeljen na družbeni lastnini, trgu, samoupravljanju, in sovjetskim tipom centralno planskega socializma. Dalje, teorija o totalitarizmu ne upošteva razlike med različnimi obdobji posameznega zgodovinskega socializma, recimo v Sovjetski zvezi pred Stalinom in po njim. Razlike tu nikakor niso zanemarljive, marsikateri zgodovinar Stalinovo obdobje bere kot zadušitev revolucije, restavracijo carističnega režima ali pa celo kot udar, podoben fašističnemu, znotraj Sovjetske zveze. Teorija o totalitarizmih je za te razlike slepa in kot edini reprezentativen socializem vzame stalinizem.
S tem, ko vzame stalinizem za najvišjo obliko socializma, pa vzpostavi tudi vzporednico med cilji fašizma in socializma, čeprav so ti v resnici diametralno nasprotni. Fašizem si je dejansko vzel za cilj »totalitarizem«, kakršnega je v 20. letih prejšnjega stoletja v svojih delih (v pozitivnem smislu) opredelil bodoči nacistični filozof Carl Schmitt. Cilj fašističnih, nacističnih in drugih desnih reakcionarnih gibanj je dejansko vzpostavitev avtoritarne državne oblasti, ki si totalno podredi vse sfere družbenega življenja. Mussolinijev, Francov in Hitlerjev režim so primeri takšnih “uspešnih” fašističnih prevratov. Prevratov, ki so uresničili svoj program. Na drugi strani pa so bili cilji socializma vedno totalno nasprotni: odprava vseh oblik podrejanja in izkoriščanja, demokratična, samoupravna, brezrazredna družba, v kateri bo »svoboden razvoj posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh« (Marx). Lahko torej stalinizem razumemo kot udejanjenje teh ciljev, kot najvišjo obliko socializma? Ne, pač pa kot krvavo zatrje in sprevrnitev revolucije, ki naj bi k tem ciljem peljala.
In nazadnje, na teorijo o totalitarizmu ne moremo pristati, ker molči o kapitalizmu. »Totalitarizem« se razume kot nezgodovinski, ahistoričen pojav, pri čemer se ne upošteva pogojev v katerih so se razvili ali se razvijajo »totalitarizmi«. Vzpona npr. Hitlerja na oblast ni mogoče razumeti brez razumevanja krize kapitalizma v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja, versajskega miru in razmerij razredne moči v Nemčiji in Evropi v tistem času. Hitler namreč ni ekscentrik, ki se je na oblast povzpel zaradi svojevrstnih brčic, preče in kričavega govora, kot ga slika poenostavljena zgodovina »velikih mož«, ki je danes nadvse popularna. Hitler je sistemski produkt krize, je zgolj obraz sprevrženega nacističnega gibanja, ki je zraslo iz splošnega nezadovoljstva ljudskih množic, na oblast pa ga je pripeljal splet zgodovinskih okoliščin z dejavno pomočjo nemškega kapitala.
Tukaj pa pridemo do ključnega problema teorij o totalitarizmu: ker jim gre bolj za ideološki boj (diskreditacijo socializma skozi izenačevanje s fašizmom), kot pa za prispevek k družbenim vedam (razumevanje teh pojavov v njihovi zgodovinskih pogojih), niso le nekoristne, ampak tudi škodljive. Če ilustriram: namesto, da reflektirali trenutne razmere v Grčiji skupaj s pretečim vzponon fašistične Zlate zore in podprli Sirizin poskus gašenja humanitarne katastrofe in s tem odprave pogojev za vznik fašizma, bodo ideologi totalitarizma raje vlekli vzporednice med Sirizo in Zlato zoro.
Bodo s tem preprečili nastop novega »totalitarizma«? Če sklepamo po izkušnjah iz Nemčije v 1930-ih letih, kjer so bile razmere grozljivo podobne, bodo s slepim branjenjem edinega zveličavnega liberalnega kapitalizma prej prispevali k njegovemu nastanku.
