Grški dolg je leta 2010 znašal 310 milijard evrov. Od takrat je Grčija prejela 252 milijard evrov posojila za takoimenovano reševanje javnofinančne krize, od tega 221 milijard od Evropske centralne banke in držav evrskega območja ter 31 milijard od Mednarodnega finančnega sklada. V zameno za »reševanje« je morala pristati na drastične varčevalne ukrepe v javnem sektorju in privatizacijo državne lastnine. Zaradi varčevalnih ukrepov je brezposelnost narasla iz 10 % na skoraj 30 %, med mladimi na 50 %, odstotek prebivalstva, ki živi pod mejo revščine, pa je narastel na 35 %. Obenem so varčevalni ukrepi uničili javno zdravstvo, s čimer je situacija v Grčiji dobila razsežnosti humanitarne katastrofe.
Danes grški dolg znaša 317 milijard evrov. Če torej pomoč Grčiji ni na noben način izboljšala položaja, temveč ga je poslabšala, obenem pa je dolg ostal na isti ravni, se moramo vprašati, kam je šel denar? V nasprotju z zgodbo o lenih Grkih, ki nam jo hočejo vsiliti dežurni moralizatorji, denar, ki ga je prejela Grčija ni šel za vzdrževanje preobsežnega javnega sektorja, ali izplačevanje plač in pokojnin. Grčija je v štirih letih »reševanja« odplačala 150 milijard evrov dolga zasebnim, pretežno nemškim in francoskim bankam. Okoli 35 milijard je šlo za izplačilo privatnemu sektorju v zameno za restrukturiranje dolga leta 2012, 48 milijard pa za reševanje grških bank. Kar pomeni, da je bilo le okoli 10 % vseh posojil namenjeno delovanju grške države in torej v taki ali drugačni obliki doseglo grško prebivalstvo.
»Reševanje« ni bilo nikoli namenjeno reševanju grške države ali grškega prebivalstva. Nasprotno, posojila Grčiji so bila le obvod, s katerim so institucije trojke, skupaj z Angelo Merkel, uporabile javni denar za reševanje zasebnih, predvsem nemških in francoskih bank, ki so pred krizo na račun tveganih posojil bogatele, v krizi pa niso hotele sprejeti posledic tega tveganja. In medtem, ko je grško prebivalstvo, skupaj s prebivalstvom večine držav, pod prisilo sprejelo strukturne reforme, varčevalne ukrepe in privatizacije, v globalnem finančnem sektorju ni bilo nikakršnih strukturnih reform ali varčevalnih ukrepov. Mednarodne institucije niso sprejele nikakršne regulative, ki bi zasebnim bankam in ostalim finančnim institucijam preprečevala ali vsaj omejevala špekulativne naložbe in kreditiranje brez pokritja ter s tem onemogočila ponovitev zloma. Finančni trgi še naprej ostajajo deregulirani. Banke še naprej kujejo dobičke, obenem pa pričakujejo, da bodo ob naslednjem zlomu posojila spet socializirana na račun vseh prebivalcev.
Ko izražamo solidarnost z grškim prebivalstvom, se obenem borimo proti varčevalnim ukrepom in privatizacijam pri nas. Grški politični boj pomembno prispeva k temu, da se olajša prisila k vedno večji produktivnosti in konkurenčnosti na račun delavskih pravic in javnega dobra, ki drži celotno Evropo v šahu že vsaj od izbruha svetovne gospodarske krize. Ne borimo se za ohranjanje neupravičenih privilegijev, borimo se proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja. Takoimenovano reševanje, ki ga danes Grčiji znova skušajo vsiliti finančni ministri evrskega območja, predvsem Nemčije in Francije, ni nič drugega kot ekonomski in socialni genocid nad grškim prebivalstvom zavoljo ohranjanja dobičkov peščice najpremožnejših!
(Vir infografike: www.attac.at 2013)
