Z globalizacijo in odpravo carin so se vse evropske tekstilne tovarne znašle pred težko nalogo, kako konkurirati ceneni delovni sili v tretjem svetu. Slovenska tekstilna podjetja so izgubila jugoslovanske trge, zato je panoga, ki je dajala mnogo zaposlitev, propadla. Leta 1990 je bilo v Slovenji zaposlenih približno 70.000 tekstilnih delavcev, leta 2001 še 30.000, leta 2004 okrog 20.000, danes samo 8000. Izjeme, tekstilna podjetja, ki danes poslujejo stabilno, lahko preštejemo na prste ene roke, pa še ta so konkurenčna ob minimalnih plačah in zaradi tega, ker so proizvodnjo preselila drugam. V Sloveniji delodajalec mesečno plačuje za delo šivilje 1000 evrov, v Srbiji dobrih 300, v Aziji pa še nekajkrat manj. Tovarno kot je Mura, so pri življenju ohranjale samo državne subvencije in šivanje za tuje blagovne znamke iz zahodne Evrope. Lastne blagovne znamke, ki je bila močna v Jugoslaviji, Mura v konkurenci zahodnoevropskih znamk ni mogla obdržati, razen na področju Slovenije in bivšem jugoslovanskem trgu. Evropske tekstilne hiše so vlagale ogromna sredstva v marketing, več kot v kakovost produktov. Temu trendu Mura ni zmogla slediti, saj bi po logiki zniževanja stroškov tudi sama morala preseliti proizvodnjo v cenejše države, doma pa se ukvarjati samo z brandingom in dizajnom. Zato je bila primorana v glavnem šivati za tuje blagovne znamke, ki so s cenejšo slovensko delovno silo na minimalnih plačah še lahko konkurirale globaliziranemu trgu. To dejstvo in pa subvencije države, so podaljšale življenje tekstilne tovarne, ki danes ugaša, čeprav bi naslednje leto praznovala 90 let obstoja.
Ker je država vlagala veliko sredstev v ohranjanje življenja Mure, je v podjetje nastavljala tudi svoje politične kadre, praviloma prej nesposobne kot sposobne. Vendar pa tudi najsposobnejši managerji ne bi mogli ohraniti proizvodnje in delovnih mest, saj je problem sistemski, problem prostega trga, ki seli delo na področje s poceni delovno silo in ne upošteva minimalnih socialnih pravic delavcev. Tako je v evropski tekstilni panogi izginila večina delovnih mest, saj največja evropska tekstilna podjetja, kot so švedski Hennes & Mauritz (H&M) in španski Inditex, v Evropi žal ne proizvajajo več. Najprej so proizvodnjo preselili na periferijo, nato v Azijo. Tako je bilo v imenu čim manjših stroškov in čim večjega profita ukinjenih ogromno delovnih mest. Rešitev? Vnovično odpiranje delovnih mest v Evropi bo možno, ko se bodo “produkcijski stroški” globalno izenačili, z drugimi besedami to pomeni, ko bodo tudi tekstilni delavci v tretjem svetu s svojim bojem izborili tako visoke plače in takšno izboljšavo delovnih pogojev, da se bo spet izplačalo šivati tudi v Evropi.
Aha Mura je danes v privatnem lastništvu Mojce Lukančič, ki se poslovno ukvarja tudi z nepremičninskimi posli. Holding Aha Skupine Mojce Lukančič, je lastnik stavbe na Miklošičevi, v kateri je sedež ljubljanskega okrajnega sodišča, za 48.000 mesečne najemnine, ki jo plačuje pravosodno ministrstvo. Stavbo, v kateri je 16.000 kvadratnih metrov poslovnih površin, je Lukančičeva kupila od državne NKBM. Pravosodno ministrstvo v času prve vlade Janeza Janša – takratni minister je bil Lovro Šturm – je najemnino za uporabo poslovnih prostorov začelo plačevati novembra 2005. V času krize je nato poskočila s 33.000 evrov na kar 48.000 evrov. V zadnjih devetih letih se je tako skupaj nateklo že za več kot štiri milijone evrov najemnin. Kljub temu, da razni pravosodni ministri že leta iščejo cenejšo lokacijo, pa je sodišče še vedno tam.
Kot kažejo podatki v zemljiški knjigi, je s hipotekami na omenjeno stavbo Lukančičeva v devetih letih dobila več kot 13 milijonov evrov posojil, šest milijonov evrov pa ji je oktobra 2011 odobrila največja državna banka NLB. V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki jo prav tako plačajo državljani, je sicer trenutno za kar 17,6 milijona evrov neplačanih kreditov Lukančičeve.
Glede na zgornje podatke bi lahko sklepali, da se Lukančičeva s poslovanjem Mure ni imela časa ukvarjati. Mura je tako trenutno v drugem stečajem postopku, do nje imajo terjatve banke in davčna uprava. V teh dneh je odpoved delovnega razmerja dobilo 1200 delavk in delavcev Mure, kar pomeni velik socialni problem za Pomurje, Mursko Soboto in državno blagajno, ki bo morala reševati socialno stisko 4000 oseb, ki so bile posredno odvisne od Mure.
Kako bo država poskrbela za odpuščene, kako, kdaj in kje se bodo ti delavci spet zaposlili? Od politike, ki izvaja neoliberalne ukrepe, dobrih rešitev teh vprašanj ni pričakovati. V socialistični alternativi odpiramo drugačna vprašanja: vprašanje prekvalifikacij, upokojevanja, drugačnega in predvsem krajšega delovnika (iz današnjih 8 postopoma na 6 ur) in redistribucije BDP-ja. Slovenija po BDP ni revna dežela, revni so le ljudje in vsak dan jih je več! Vseh industrij in izgubljenih delovnih mest se ne bo dalo oživeti za vsako ceno, temveč so za to potrebni drugi mehanizmi.
Kako rešiti Muro? Slovenija sama v sistemu prostega trga velike tekstilne tovarne ne more obdržati pri življenju. Edina rešitev za ohranjanje delovnih mest je v spremembi politike Evropske unije, z ukrepi skrajševanja delovnika (dnevnega, tedenskega, letnega in tudi delovne dobe), ter predpisi, ki bi pripeljali do tega, da se delavcem in delavkam v tretjem svetu zvišajo socialne in delavske pravice ter plačila.
Dodatna rešitev problemov izgubljanja delovnih mest v Evropi in doma pa je v spodbujanju lokalne proizvodnje in potrošnje. Prebivalci Slovenije pa bi se morali zavedati, da je podpiranje domače proizvodnje z nakupi domačih izdelkov, investicija v lastno prihodnost.
Tekstilne delavke in delavci so bili vedno slabo plačani, in če bi ta industrija v Evropi še obstajala, bi brez dvoma spadal v skupino zaposlenih revnih, tako kot spadajo v to skupino delavke in delavci Bangladeša, ki živijo v nevzdržnih okoliščinah, medtem ko Bangladeš izvozi na leto za 9 milijard dolarjev tekstila. Problem ni draga delovna sila in davki, problem je kapitalizem!
Prihodnost je demokratični socializem!
