Po tem, ko so se konec leta 2013 predsedniku države Pahorju že prikazovali kazalci, ki v letu 2014 naznanjajo preboj iz krize in si je Slovenijo prihodnosti zamislil kot Silicijevo dolino Evrope, kamor bodo hodili tisti, ki bodo v garažah ustvarjali velika podjetja prihodnosti, je ta mesec ob obletnici vladanja in napovedi UMAR-ja o polodstotni rasti v letošnjem letu evforija zajela tudi predsednico vlade Bratuškovo. Tako je recimo leto 2013, ko je brezposelnost dosegla rekordno 13,5 %, med mladimi pa kar 34,5 % raven, ocenila za pozitivno.
Med posebne dosežke vlada prišteva tudi privatizacijo podjetij v državni lasti, ki naj bi bila nujna za zagon gospodarstva in odplačilo javnega dolga, začela pa se je s prodajo Heliosa avstrijskemu Ringa. Minister Čufer pa nam že obljublja, da bodo zdaj na vrsto prišli novi rezi v državne izdatke in da nas najhuje šele čaka. Ob tem seveda zamolčijo, da je treba odplačati predvsem dolgove, ki so jih s špekulacijami naredili zasebni lastniki teh podjetij, v primeru Heliosa propadli holding Zvon Ena, država pa jih je zavoljo reševanja domačih in tujih bank upnic preko Družbe za upravljanje slabih terjatev socializirala, torej prenesla breme odplačevanja zasebnega dolga na vse državljane, nazadnje decembra lani, ko so na ta način obremenili državljane s skoraj petimi milijardami novega dolga. Vendar podjetja, ki jih vlada prodaja, ne poslujejo slabo, nasprotno, gre za dobičkonosna in strateška podjetja, ki državi prinašajo proračunske prihodke. Vseh 15 podjetij z vladnega seznama pa s prodajo ne bo prineslo niti milijarde evrov prihodkov. Kako naj bi s tem zagnala gospodarstvo in pokrila dolg, ki je od začetka kriza narasel na 75 % BDP oz. 25 milijard evrov, zaradi česar moramo letos samo za obresti plačati milijardo evrov, ni jasno.
Vlada torej poskuša s prodajo dobičkonosnih podjetij zagnati gospodarstvo, ki so ga uničili ravno zasebni lastniki, čeprav protidejstveno v isti sapi zatrjuje, da naj bi bil za krizo odgovoren prevelik javni sektor in zapravljiva država. Denar od prodaje bo zadostoval komaj za pokritje tekočega proračunskega primankljaja, dolgoročni stranski učinki pa bodo siromašenje prebivalstva in okolja ter onemogočanje avtonomne gospodarske politike države. Glavni učinek privatizacij torej s stališča države ni ekonomski, temveč kvečjemu zunanjepolitični s podreditvijo zahtevam Evropske komisije, in ideološki za domačo rabo, s čimer bo vlada poskušala prebivalstvo prepričati, da z umikom iz gospodarstva in vpeljavo, tokrat zares pravega, tržnega gospodarstva, deluje v korist prebivalstva, čeprav vsa dejstva govorijo ravno nasprotno. Privatizacija je ekonomsko smiselna le za kupce podjetij – ti. tuje investitorje, ki naj bi prinesli svež kapital in odgovorno upravljanje.
Tako je Helios, ki je bil kljub nasprotovanju zaposlenih prodan avstrijskemu Ringu za 145 milijonov evrov, že decembra 2013, dva meseca po podpisu pogodbe, začel krčiti sredstva namenjena varnosti pri delu in okoljski varnosti ter odpuščati delavce – vse to kljub zavezi predsednika uprave Ringa, Geralda Martensa, da do tega ne bo prišlo. Ta teden, ko naj bi Ring končno nakazal kupnino, pa se je izvedelo, da bo vse premoženje Heliosa prišlo pod kar 150 milijonov evrov vredno hipoteko. Vlada je namreč, kljub opozorilom in protestom, Helios prodala podjetju, ki ima trikrat manjši promet, njegova lastniška struktura pa je nejasna in se izgublja v množici slamnatih podjetij brez lastnih sredstev. Odgovorno upravljanje tujih investitorjev se tako zvede na nižanje delavskih in okoljskih standardov ter odpuščanje, svež kapital pa na izčrpavanje podjetij za poplačilo kupnine. Na vse to smo v Iniciativi za demokratični socializem že opozarjali, saj je bilo jasno še pred prodajo, Ring je denimo povsem isto naredil leta 2008 ob prevzemu podjetja Niko Železniki. V tokratnem valu privatizacij tako ne dobivamo slabih domačih tajkunov, ki bi podjetja izčrpavali z odplačili kreditov za prevzeme, temveč dobre tuje tajkune, ki počnejo natanko isto.
Kljub temu, da s privatizacijo ne bo niti znižala dolga, niti dobila odgovornih lastnikov, niti pripeljala svežega kapitala, ki bi zagnal slovensko gospodarstvo, pa je vlada z rezultati privatizacije zadovoljna, saj se je rešila bremena upravljanja dobičkonosnega podjetja na eni strani in skrbi za odpuščene delavce na drugi. Nekaj sto ali nekaj tisoč novih brezposelnih, ob 130.000 že prijavljenih na Zavodu za zaposlovanje, kar je enkrat več kot pred krizo, vlade ne skrbi. Hvali se z napovedano polodstotno rastjo, ki je sicer bolj posledica povečanja izvoza zaradi zmernega okrevanja na izvoznih trgih, kot pa vladnih ukrepov in okrevanja domačega gospodarstva. Vendar je po šestih letih od začetka krize, ko je v letu 2013 Nemčija dosegla komaj 0,4 % gospodarsko rast, kljub poskusom Evropske centralne banke, da bi z nižanjem obrestne mere spodbudila investicije, že jasno, da ne gre več zgolj za krizo, temveč dolgotrajno kapitalistično depresijo, podobno tisti, ki je nastopila po borznem zlomu leta 1929 in se je iztekla v drugi svetovni vojni. Kapitalistična kriza in posledična depresija se spet rešuje le z izčrpavanjem delovnih ljudi, povsod po Evropi, predvsem pa po obubožani periferiji.
Ponovno vidimo vzpon fašističnih gibanj in strank, ki jih ti. zmerna, sredinska politika tolerira, če že ne odkrito podpira. Vladajoči razredi so za discipliniranje delovne sile pripravljeni dopustiti tudi ponovno fašizacijo Evrope. Vsi trendi kažejo, da bo gospodarska rast v območju EU še vsaj nekaj let stagnirala, če ne bo že prej prišlo do novega kriznega udarca. Da bi zagotavljale vsaj minimalno rast in kapitalistično gospodarstvo rešile pred popolnim zlomom, so vlade pripravljene dopustiti množično brezposelnost, krčenje javnih storitev in nižanje življenskih standardov. V Sloveniji recimo kar 15 % znižanje življenskega standarda prebivalstva od začetka krize in varčevalnih ukrepov. Medtem pa nam še vedno mečejo pesek v oči z bajeslovnimi pozitivni učinki privatizacij in krčenjem javnega sektorja, ki naj bi pozitivno vplivali prav na tisto gospodarstvo, ki je krizo in posledično depresijo sploh zakrivilo.
Če želimo v Sloveniji zagnati gospodarstvo, ustvarjati delovna mesta in zagotavljati dostojno življenje prebivalcem, prava pot niso prodaje podjetij lastnikom, ki bodo podjetja izčrpavali za lastno korist, ponovno razraščanje špekulativnih naložb ter krčenje obsega in podrejanje javnih storitev tržnim mehanizmom, temveč ravno nasprotno: razširitev državnega lastništva in podrejanje vodenja podjetij v državni lasti demokratičnemu odločanju in koordiniranju, ki bo gospodarstvo izkoristilo za zadovoljevanje potreb ljudi, ne pa kovanje dobičkov. Če si vlada pod zagonom gospodarstva predstavlja prodajo lastnine, ki izhaja iz skupnega družbenega dela na eni strani ter odpuščanje, nižanje mezd in plač, krčenje delavskih pravic, javnih storitev in okoljskih standardov na drugi, moramo jasno povedati, da takega zagona gospodarstva ne potrebujemo in nočemo! Sicer v slovenskih garažah ne bodo nastajala podjetja prihodnosti, temveč bodo v njih živeli brezposelni, neizobraženi, bolni in obubožani prebivalci.
(Vir fotografije: www.delo.si; Jože Suhadolnik)
