V minulem tednu smo obeležili mednarodni dan mladih. Mladi po celem svetu pa so med tistimi, ki jih je trenutna kriza najbolj prizadela. Tudi pri nas so med najbolj prizadetimi prav pripadniki te starostne skupine, na kar opozarjajo nekateri zaskrbljujoči trendi.
Podatki kažejo, da se je v lanskem letu delež mladih brez dela znotraj EU najbolj povečal ravno v Sloveniji. Na vrhu smo tudi po deležu mladih, ki opravljajo prekerne oblike zaposlitve. Od mladih, ki so zaposleni, je pri nas v tem trenutku takšnih že prek 80 %. Tovrstne zaposlitve ne omogočajo varnosti, ki so je deležni redno zaposleni delavci: tako na primer je njihov zaslužek nižji od zaslužka redno zaposlenih, saj ni omejitve minimalne plače, ne tečeta jim delovna oz. pokojninska doba, nimajo plačane bolniške odsotnosti, nimajo odpovednega roka, letnega dopusta niti ne morejo najemati kreditov. Ker jim to onemogoča nakup lastnega stanovanja, osamosvojitve in ustvarjanja lastne družine, ne preseneča, da smo tudi po deležu mladih, ki do pozne starosti živijo pri starših v samem vrhu EU kljub temu, da imamo prek 150 tisoč praznih stanovanj. Trenutno je brezposelnih prek 28 tisoč mladih oseb (pri čemer ta številka ne zajema mladih, ki so vpisani v izobraževalne programe samo zaradi statusa), istočasno pa vladajoči zagovarjajo podaljševanje starostne meje ob upokojitvi.
Pred več kot desetletjem uvedena bolonjska reforma, ki naj bi univerze prilagajala tržnim razmeram z namenom večanja zaposlitev mladih, ni prinesla želenih rezultatov. Tako je danes dvakrat več brezposelnih mladih diplomantov kot za časa njenega uvajanja. Tudi vse večje usmerjanje mladih s strani države v svet podjetništva prek subvencij ne prinaša mladim boljšega življenja. Prisilna espeizacija, prek katere zaposlene namesto redne službe silijo v ustanovitev podjetjij, povzroča celo porast revščine med zaposlenimi. Zato ne preseneča, da je že četrtina vseh zaposlenih v podjetništvu na pragu revščine. Od leta 2008 do leta 2012 se je za 55 % zvišalo število samozaposlenih mladih do 34. leta, toda niti to ni zmanjšalo števila brezposelnih, kar kaže, da tovrstne rešitve ne izboljšujejo položaja mladih.
Medtem politiki zagovarjajo odpuščanja in prepoved zaposlovanja v javnem sektorju. V trenutku, ko imamo na Zavodu za zaposlovanje na primer prek 200 zdravnikov, morali pa bi zaposliti vsaj še dodatnih 1000 zdravnikov, da bi dohiteli povprečje EU, je povsem jasno, da je tovrstna politika zgrešena in dolgoročno škodljiva, saj se bo beg možganov le še povečal, medtem ko se bo kvaliteta storitev v našem zdravstvu še naprej nižala. Velik problem predstavljajo tudi prostovoljna, neplačana pripravništva, ki so prav tako posledica omenjene politike zaposlovanja v javnem sektorju, vse več mladih pa je prisiljenih celo v neplačano delo v državnih institucijah.
Medtem ko nekateri s svojimi predlogi o socialnih (beri: bogataških) kapicah, nižanju davkov za najbogatejše, še večjo fleksibilizacijo delovnega trga, petletnim moratorijem na zaposlovanje v javnem sektorju ipd., želijo še več tistega, kar nas je pripeljalo v današnji položaj, je potreba po drugačnih rešitev še toliko večja.
Položaja mladih namreč ne bo izboljšalo prilagajanje univerz trgu niti dodatna karierna svetovanja, nove podjetniške iniciative ali večja fleksibilnost zaposlovanja, kajti ti ukrepi, ki enostransko spodbujajo zgolj tekmovalnost in konkurenčnost, erodirajo solidarnost. Zato je skrajni čas, da probleme, s katerimi se soočajo mladi zaradi tovrstnih rešitev, ki to niso, prenehamo prepuščati trgu, in s tem nehamo prenašati težave na vse bolj nemočne posameznike. Sistemski problemi, s katerimi se sooča celotna družba, namreč zahtevajo sistemske rešitve.
Zato v IDS predlagamo, da se z nacionalnim programom določijo prioritete in se začne celovito urejati položaj mladih. Prioriteta bi morala biti zmanjšanje segmentacije delovne sile (s preoblikovanjem vseh oblik dela) z namenom zagotavljanja kvalitetnih in dostojno plačanih služb za mlade, ustrezna ureditev pripravništev in priprava programa za reševanje stanovanjske problematike (ki pa naj ne zajema samo mladih družin, temveč vse mlade). Predlagamo tudi odpravo škodljive politike nezaposlovanja v javnem sektorju, ki je najbolj prizadela ravno mlade.
