Novembra bosta minili dve leti od zadnjih predsedniških volitev v ZDA. Te so se v zgodovino zapisale kot najdražje dosedaj. Barack Obama in Mitt Romney sta za svoji kampanji vsak porabila več kot milijardo dolarjev in s tem presegla rekordno mejo. Bistveno bolj kot vprašanja politične ekonomije in druga pomembna vprašanja v času velike gospodarske krize, so ostali v spominu osebni šarm in anekdote obeh kandidatov. Kako tudi ne bi, prav njim je ameriška medijska industrija posvetila največ pozornosti. Konservativni kandidat Romney je tako na vprašanje, kakšno vlogo pri oblikovanju njegove politike določajo ženske, odgovoril, da je imel že kot guverner Massachusettsa “cele fascikle žensk” in čez noč postal tarča posmeha na spletu. Med njegovimi bolj zloglasnimi izjavami, ki mu prav tako niso koristile, je bila skrivno posnet nagovor Romneyja njegovim podpornikom in financerjem, ko je izjavil, da bo 47 odstotkov Američanov, ne glede na to kaj sam stori, glasovalo za Obamo. “Ti ljudje so odvisni od države… in nikoli mi jih ne bo uspelo prepričati, da bi prevzeli odgovornost in skrb za svoja življenja”.
V državi, kjer zaradi revščine trpi več kot 35 milijonov ljudi, kjer je 22 milijonov brezposelnih, kjer ima 16 odstotkov prebivalcev težave s podhranjenostjo in kjer se vsako leto z brezdomstvom sooča več kot 3,5 milijona ljudi, je takšna izjava seveda skrajno cinična in samo še dodatno dokazuje odtujenost vladajočih elit. Obama si v kampanji ni privoščil ničesar primerljivega, prav nasprotno: odmeven in čustven govor njegove soproge Michelle Obama ga je prikazal kot enega od običajnih ljudi, skoraj kot človeka iz soseske. Takole je Michelle takrat nagovorila volilce: “Tudi ko je bil Barack že senator in predsedniški kandidat… je bil zame še vedno tisti fant, ki me je na zmenke peljal v svojem tako zarjavelem avtu, da si lahko med vožnjo skozi luknjo v vratih opazoval pločnik. Bil je fant, ki je bil najbolj ponosen na svojo kavno mizico, ki jo je našel v smetnjaku, in ki je imel samo en par spodobnih čevljev, pa še te za pol številke premajhne”. Govor je dosegel želene učinke in Baracku Obami je naposled uspela prepričljiva zmaga.
Igra podob, obrazov in utrinkov iz zasebnih življenj politikov je bila v ameriški politiki res prignana do skrajnosti. Ob tem je potrebno zapisati, da je Obama v tej igri neskočno bolj uspešen, predvsem pa nevarnejši, kot njegovi republikanski tekmeci. Administracija Georga Busha ml. je bila nenehna tarča posmeha, sam predsednik Bush pa arhetip splošne predstave zabitega in nevednega Američana. Njegovi jastrebi, podpredsednik Dick Cheney, zunanja ministrica Condoleezza Rice, obrambni minister Donald Rumsfeld in drugi pa na nikakor niso dopuščali dvoma, da je ZDA imperialna velesila, ki povsod vidi izključno svoje geostrateške interese. Je bil potem že nasmejani Barack, ki vozi zarjavelo kripo, nosi premajhne čevlje in brska po smeteh, torej eden izmed nas, navadnih ljudi, dovolj, da se je spremenila tudi geostrateška politika ZDA? Nasprotno, če kaj, je v času njegove administracije postala še bolj odkrito imperialistična.
Kot je nekoč zapisal Slavoj Žižek, je lahko šele konservativna administracija pod vodstvom Richarda Nixona vzpostavila odnose z Ljudsko republiko Kitajsko in njenim velikim krmarjem, Mao Dzedungom. Le republikanec je dovolj daleč na drugem političnem polu, da lahko stori tisto, česar ne bi mogel storiti noben demokrat. In zdi se, da je v resnici tudi obratno. Ko so Margaret Thatcher nekoč vprašali, kaj šteje za svoj največji dosežek, je kratko odvrnila: “Tonyja Blaira”. V resnici so bili socialdemokrati tisti, ki so zabili še zadnje žeblje v krsto socialne države, v Veliki Britaniji Tony Blair, v Nemčiji Gerhard Schroeder, tudi naši socialdemokrati za njimi nikakor ne zaostajajo. Kljub temu, da med ameriškimi demokrati in republikanci ni temeljnih razlik, predvsem ne pri najpomembnejših geostrateških vprašanjih, da je imel Noam Chomsky še kako prav, ko je zapisal, da, čeprav gre za navidezno izbiro med Pepsi in Coca-colo, vseeno obstaja neka pomembna razlika. Ta razlika je v trenutnih političnih razmerjih moči predvsem ta, da levo-liberalno volilno telo pri svojih predstavnikih tolerira tisto, česar nikakor ne bi pri izpričano desni strani. Alenka Bratušek zato lahko naredi tisto, česar Janez Janša ne bi mogel nikoli, denimo izvede ambiciozen program privatizacij. Barack Obama pa si lahko privošči tako nedemokratično delovanje, da bi pred njim zardeval še Bush mlajši.
Med daleč najbolj zloveščimi in nedopustnimi so poboji z brezpilotnimi letali, t.i. “droni”. V obdobju med letoma 2004 in 2014 je bilo samo v Pakistanu 383 takšnih napadov, od tega kar 332 v času Obamove administracije. Ocenjujejo, da je v teh napadih umrlo do 3700 ljudi, od tega skoraj 1000 civilistov in približno 200 otrok. Z napadi pa Obama ni odlašal, že tri dni po njegovi invaguraciji leta 2009 in nastopu prvega mandata je podpisal ukaz za napad z dronom. Tarča naj bi bila domnevna varna hiša Talibanov, vendar je izstrelek v resnici priletel v hišo Malika Gulistana Khana, plemenskega voditelja, ki je bil del provladnega komiteja za vzpostavitev miru. Izstrelek je ubil tako Khana kot štiri izmed njegovih družinskih članov. Še leta 2000 so bili droni v ameriškem vojaškem aparatu povsem zanemarljivi, saj jih je bilo manj kot 50. Deset let kasneje oz. v drugem letu Obamovega prvega mandata, jih je bilo že skoraj 7500. Velika večina je sicer manjših, namenjenih nadzoru bojišč, a okrog 800 dronov po velikosti dosega veličino zasebnih ali pa celo komercialnih letal.
Obama se je zelo hitro navdušil nad droni in že v prvih dveh letih svoje administracije pooblastil štirikrat več napadov v Pakistanu (uradno sicer zavezniku ZDA), kot jih je Bush mlajši v vseh osmih letih svojega predsednikovanja. Z vidika ameriškega predsednika so tovrstni napadi strašansko elegantni, ZDA namreč formalno ni potrebno biti v vojni z državo, kjer izvaja napade z brezpilotnimi letali. Prav tako ji ni potrebno predložiti nikakršnih dokazov, ne na civilnem ne na vojaškem sodišču, kaj šele širši javnosti, da je tarča napada res kriva zločina. Predpostavka, da je posameznik nedolžen, vse dokler mu ni dokazana krivda, napovedi vojn in podobno so postali nadležni pravni anahronizmi. Zdaj je ameriški predsednik v eni osebi vse: tožilec, sodnik, porotnik in usmrtitelj. Tudi ameriška mornarica ne zaostaja z najnovejšimi pridobitvami ameriške orožarske industrije. Tako je bil nedavno splavljen največji in najdražji rušilec v zgodovini. Zumwalt, poimenovan po ameriškem admiralu iz II. svetovne vojne, je in bo ameriške davkloplačevalce in zasebne vlagatelje olajšal za 3,5 milijarde dolarjev.
Joseph Goebbels, propagandni minister nacistične Nemčije je v svojih govorih rad uporabil ekonomsko metaforo o maslu in puškah kot dilemi o tem, kako naj država vlaga oziroma troši svoj bruto domači proizvod. V puške, torej v vojaško industrijo ali pa v maslo, ki simbolizira javni sektor, potrošne dobrine ipd. Za Goebbelsa to sploh ni bila resnična dilema, saj je nanjo kategorično odgovoril: “S puškami bomo postali močnejši, z maslom le debelejši”. In očitno je, da tudi imperialistična politika ZDA v tej dilemi vedno izbere puške. Zaradi tega pa ne trpijo samo narodi, ki so se znašli pod železno peto ameriškega izvažanja demokracije (Irak, Afganistan), temveč tudi sami Američani. Obe vojni sta že junija 2011 ZDA stali 3700 milijard dolarjev, danes pa so stroški najbrž že presegli 4 bilijone. Ameriški vojaški proračun sicer še vedno obsega okrog 40% celotnega svetovnega vojaškega proračuna, hkrati pa imajo ZDA največje število vojaških oporišč na ozemlju tujih držav (tudi v Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji ipd.). Te skorajda nepredstavljive vsote za vojaški proračun, za katerega sredstva nikdar ne usahnejo, se poznajo na socialnih storitvah, ki najrevnejše Američene vedno bolj potiskajo na rob. Celo do te mere, da so danes zapori postali oblika socialne politike. Znano je, da v ameriškem kaznilniškem sistemu, ki v takšni ali drugačni obliki vključuje skoraj 7 milijonov Američanov, zakon ni barvno slep. Ameriška družba je še vedno močno rasno segregirana, kar se odraža tudi na sami zaporniški populaciji. Medtem, ko je zaprtih zgolj 0,7 odstotka belih moških, je zaprtih kar 1,9 odstotka latinoameričanov in celo 4,8 odstotkov vseh afroameričanov. Z več kot 740 zaporniki na 100.000 prebivalcev so ZDA tudi krepko na prvem mestu po številu zaprtih državljanov. Za primerjavo povejmo, da se v evropskih državah te številke gibljejo okrog 100 zapornikov na 100.000 prebivalcev.
Kot rečeno, zaradi vedno večjih rezov v socialo, zapori vse bolj opravljajo vedno številnejše funkcije, ki bi jih morala socialna država in za katere niso bili nikoli usposobljeni. Med najbolj pretresljivimi dejstvi je to, da v povprečju desetkrat več duševnih bolnikov konča v zaporih kot pa v psihiatričnih bolnišnicah. V Kaliforniji, ki naj bi bila ena bolj liberalnih in naprednih zveznih držav, je v duševnih bolnišnicah okrog 6000 duševnih bolnikov, v zaporih pa več kot 33.000. V isti zvezni državi so sterilizirali že več kot 150 zapornic, saj se hočejo oblasti na ta način izogniti socialnim izdatkom, ki bi jih morale plačevati v primeru, da bi te zapornice v prihodnosti imele otroke. K dolgi listi “dosežkov” Obamove administracije nedvomno sodi tudi delovanje obveščevalnih agencij na čelu z Agencijo za nacionalno varnost (NSA). Spomnimo, da je ta rutinsko vohunila za milijoni Američanov in celo za svetovnimi voditelji, med njimi tudi nemško kanclerko Angelo Merkel in brazilsko predsednico, Dilmo Rousseff. Vse našteto se je dogajalo in se še dogaja pod administracijo predsednika demokratske stranke, ki naj bi bila za Američane boljša in bolj racionalna izbira od republikancev.
Glede na omenjeno, je popolnoma vseeno, ali je šef najmočnejše države George Bush mlajši, Barack Obama ali pa pavijan – dokler bodo uresničevali interese frakcij kapitala, ki jim pripadajo (predvsem orožarska, naftna in prehrambena industrija), ne bo nikakršne spremembe. Obamov predvolilni slogan Change, magična beseda, v katero so bili investirani vsi upi in hotenja dela ameriške in svetovne levice, je na koncu postal change, prgišče političnega drobiža, vrženega med rajo. Če je v čem zgodovinski dosežek Obamove administracije, je v tem, da je ameriško in mednarodno javnost uspel prepričati, da je veter spremembe fant iz soseske, ki nosi premajhne čevlje, vozi zarjavel avto in kavno mizico najde na odpadu. Nekdo, ki nima nikakršne zveze z izvensodnimi poboji v tujini, prisluškovanjem milijonom svojih državljanov in uničevanjem socialne države.
