Za nami so volitve v Evropski parlament, edini organ Evropske unije, predstavnike katerega državljani izbiramo neposredno. Zaznamovalo jih je nekaj že znanih in nekaj novih trenutkov. Prvič, zaradi nizke udeležbe je legitimnost vprašljiva: skupno je volilo 43 % volilcev, v Sloveniji okoli 23 %, neslavno pa vodi Slovaška s 13 %. Drugič, razveseljuje predvsem zgodovinska zmaga grške Sirize in uspehi radikalne levice v Španiji, na Portugalskem, na Irskem in ne nazadnje tudi dobri rezultati Združene levice pri nas. In tretjič, nedvomni zmagovalec volitev je evroskepticizem. Zaskrbljujoča rast sence neofašizma napoveduje, da se pravljica o skupnosti enakopravnih in demokratičnih držav počasi izteka.
Evropski parlament v številkah
Najhujši volilni poraz je doživela vladajoča, »zmerno« konservativna oziroma neoliberalna opcija, Evropska ljudska stranka (EPP), ki je bila poleg Evropske komisije ključna pri zagovarjanju varčevalnih politik in discipliniranja periferije. EPP je osvojila 213 sedežev (28 %), kar je 53 manj kot v prejšnjem mandatu. Omenjene politike je pogosto podpirala tudi sredinska (neo)liberalna koalicija ALDE (74), ki je prav tako izgubila 10 sedežev. Po drugi strani so volitve prinesle dodatne sedeže socialdemokratom, od trenutnih 190 (25 %) je 6 novih. Zmago je prav tako doživela radikalna levica GUE/NGL, ki je število mandatov s prejšnjih 35 dvignila na 47, nadejajo pa se še dodatnih 5 sedežev španske Podemos. Z dodatnimi 3 sedeži so rezultat na trenutnih 58 mandatov izboljšali Zeleni. Na bolj desnem delu spektra je zmerna evroskeptična desnica s strankama ECR in EFD, ki je na zadnjih volitvah osvojila 86 sedežev, približno zadržala svoja poslanska mesta (84). Tu so še nepovezani poslanci (40) in poslanci brez svoje skupine (64), med katerimi se mnogi idejno pridružujejo ekstremni desnici. Nekatere od teh številk in povezav se utegnejo v naslednjih dnevih še spreminjati, saj se bodo neodvisne skupine in kandidati povezali s sorodnimi strankami.
Kljub relativnemu uspehu Evropske levice (6,5 %) in Zelenih (7 %) ne moremo mimo zaskrbljujočega, a ne nepričakovanega vzpona ekstremnih desnih strank (okoli 15 %). To velja tudi zato, ker do njega prihaja v samem osrčju Evrope. Desni ekstremizem zdaj ni več omejen na periferijo, kjer naj bidomnevno neuke množice, ki naj bi jim primanjkovalo demokratične kulture, volile ksenofobni populizem. V grobem lahko med vzpenjajočimi se ekstremno desnimi strankami ločimo desne populiste in odkrite neofašiste. Med prve se med drugimi umeščajo Orbanov Fidesz na Madžarskem (53 %), UKIP v Veliki Britaniji (25 %), Ljudska stranka na Danskem (27 %), Wildersov VVP na Nizozemskem (13 %), avstrijska FPÖ (19 %), največje »presenečenje«, zmagovita FN Marie Le Pen v Franciji (25 %) in AfD v Nemčiji (6 %). Od izrazitih neofašističnih grupacij so v ospredju zlasti grška Zlata zarja (9,3 %), madžarski Jobbik (16 %), Pravi Finci (12 %), italijanska Severna liga (6 %) in celo nemška NPD (1 %), ki bo v Evropo prvič v zgodovini poslala nacističnega poslanca. Že ta pestra paleta kaže, da med temi strankami ni enotnega programa: nekatere so predvsem protekcionistične (Le Pen), druge so popolnoma neoliberalne (Wilders, AfD), nekatere so »le« rasistične in ščitijo domačo delovno silo (Le Pen, UKIP), medtem ko so druge odprto fašistične, saj organizirajo paramilitarne vojaške skupine, ki napadajo Rome, migrante in politične nasprotnike (Jobbik, Zlata zarja). A četudi se te skupine razlikujejo po metodah in poudarkih, jim je skupen skrajno nazadnjaški odgovor na krizo kapitalizma.
Neofašizem in desni populizem kot samoobramba kapitalizma
Vsem skrajno desnim strankam je skupen izrazito evroskeptičen program, ki zagovarja močne nacionalne države in strogo regulirane ali za priseljence celo povsem zaprte meje. Kapitalističnega sistema te stranke ne bi rušile, ampak za nastalo krivijo tujce, migrante, Rome, muslimane, se pravi, vse tiste, ki so v sedanji Evropi tako in tako marginalizirani. V tem smislu te stranke le pospešujejo brutalne politike, ki so jih izvajale desno-sredinske vlade ter t. i. trojka, ki je v zadnjih štirih letih narekovala politiko zategovanja pasu. Ekonomska kriza je že zdavnaj prešla v politično in v tem kontekstu smo se državljanke in državljani znašli pred tole navidezno izbiro: ali nam bo pas zategnila nadnacionalna trojka ali pa to prepustimo domači vladi? V okviru te vsiljene in napačne dileme sta se pojavila dva odgovora: levi socialistični in antikapitalistični odgovor, ki skuša odpraviti sistem izkoriščanja, ter skrajno desni odgovor, ki postavlja enostavne cilje in krivce v nastali situaciji ter le pospešuje brutalnost neoliberalne logike.
Beda, ki jo kapitalizem še posebej pospešeno prinaša v času svojih kriz, sproža ne le pogumen odziv državljank in državljanov, pač pa tudi obup, ki politično delovanje odriva na rob, posameznike pa vsaksebi. In namesto da bi si državljani odgovarjali skupaj in z delovanjem, se v stiski vsak posebej kaj lahko zatečejo k ponujenim grešnim kozlom verskih in etničnih barv. In tu je odločno nastopila ekstremna desnica, ki je znala izkoristiti nezadovoljstvo in jezo državljanov ter ponuditi ne le enostavne odgovore, temveč tudi odkrito evroskeptičen program. Velika gospodarska kriza je bržkone točka, na kateri se najjasneje razgrne globoka iracionalnost kapitalizma, in hkrati točka, na kateri je ta kapitalizem najranljivejši. Vzpon neofašizma v sedanji krizi je samoobrambni trzljaj, ki zrcali nedemokratično naravo samega kapitalizma. Preganjanje in represija nad kulturno in biološko drugačnostjo ter ukinjanje demokracije nikakor ne moti procesov akumulacije. Še več, ko se delovni ljudje organizirajo in na dnevni red postavijo zahtevo po odpravi kapitalizma, kot je bilo v zadnjih letih jasno na mnogih množičnih protestih po Evropi, je neofašizem dobrodošel politični zaveznik sredinskih in desnih sil. V nasprotju s precej pogosto puhlico Evropska unija ni branik civilizacije pred barbarstvom neofašizma. S svojo arhitekturo, ki dejavno prenaša breme krize na delavne razrede, neposredno ustvarja pogoje za njegov ponovni vznik. Še manj pred njim varuje moraliziranje evropskih političnih sil, konservativcev, liberalcev in socialdemokratov, ki je Evropsko unijo kapitala sploh zgradilo.
Velika evropska koalicija in tiha podpora vzponu skrajne desnice?
Dovolj zgovorno je, da vzhajajočih skrajnih desnih strank instance Evropske unije niso nikoli resno obsodile, a jo toliko bolj skrbijo uspehi radikalno levih strank, zavezanih demokraciji in odpravi kapitalizma. V trenutni politični konstelaciji se najbolj mogoča zdi velika koalicij desnih konservativnih sil (EPP), socialdemokratskih sil (S&D), in sicer morda skupaj z liberalci (ALDE). Ti bi po zgledu iz Nemčije, kjer CDU Angele Merkel vlada skupaj s SPD, gradili politiko reševanja vladajočega razreda in reprodukcije obstoječih razmerij centra in periferije. Tako izjave Jean-Clauda Junckerja (kandidata EPP) kot Martina Schulza (S&D) navajajo, da nobena stranka ne more brez druge in da se bo začelo iskanje zaveznikov za novo koalicijo, ki ne izključuje Zelenih in liberalne ALDE. Za večino v evropskem parlamentu je potrebnih vsaj 376 glasov, ki jih ne more zagotoviti niti koalicija EPP-ALDE-Zeleni (okoli 340). V teh razmerah je mogoče pričakovati veliko koalicijo, ki seveda ne obeta nič novega za veliko večino državljanov in državljank EU. Tako lahko mirno rečemo, da kriza ne bo izginila sama od sebe in da se bosta še naprej krepili tako progresivna levica kot ekstremna desnica.
Antifašizem reloaded?
V tem oziru mora vsaka socialistična alternativa biti pripravljena na spopad z neofašizmom in desnim populizmom. Odgovor na fašizem pa mora biti jasen in odločen: fašizem in pogoje zanj lahko odpravimo samo z odpravo kapitalizma. Fašizmu se upiramo v istem zamahu in na isti način, kot se upiramo Evropi kapitala: leporečenje, hujskaštvo in mesijanstvo moramo nadomestiti z razpravljanjem, izobraževanjem in predvsem kolektivnim delovanjem. Seveda je levi populizem pomemben: desnemu populizmu se je treba upreti na različne načine. Na primer pri nas je zelo pomembno obujanje bogate antifašistične tradicije, ki se danes kaže kot nujnost in kjer se mora progresivna levica povezati z gibanji in strankami ter predvsem začeti graditi širše vsebinske platforme, ki bodo prispevale h korenitim družbenim spremembam. A le trdo in dolgoročno delo lahko utira pot v družbo enakosti in zadovoljevanja potreb večine, ne pa zgolj profita manjšine in napada na socialno ogrožene. Stranka evropske levice bo zato morala hitro zavihati rokave.
