Še nekaj trenutkov nas loči od začetka najdražjega svetovnega prvenstva v nogometu do sedaj. Dogodka, ki bo za en mesec pozornost svetovne javnosti preusmeril na nogometne zelenice v Braziliji in kjer se bodo najboljši nogometaši v soju žarometov borili za naslov najboljše reprezentance. Za bliščem, ki ga bodo ujele kamere, pa se skriva bolj temna plat brazilskega vsakdana. In slednjo skušajo represivni aparati kar najbolje zakriti.
V najbolj nogometni državi na svetu že več kot eno leto potekajo za marsikoga presenetljivi protesti proti organizaciji svetovnega prvenstva v nogometu. Ti protesti so že zdavnaj prerasli ozek okvir kritike organizacije, kažejo pa na globoka protislovja in prepade v državi, ki navkljub rahlemu gospodarskemu padcu še vedno sodi med najhitreje rastoča gospodarstva na svetu. Trenutno dogajanje in stanje v državi dokazujeta, da učinki gospodarske rasti ne pomenijo nujno avtomatičnega večanja blaginje vseh, kot nas prepričujejo dominantni ekonomisti. Nobena izmed treh zaporednih vlad Delavske stranke (Partido dos trabalhadores) se namreč ni lotila strukturnih vzrokov neenakosti v družbi, ki imajo svoj prvotni izvor že v času kolonializma. Strukture privilegirane elite so ostale nedotaknjene, na krilih visoke gospodarske rasti pa so bili vpeljani sicer zelo pomembni, a nezadostni socialni projekti, kot na primer Nič lakote (Fome zero), Družinski prejemek (Bolsa Família) in obvezna mesta za afrobrazilske študente na univerzah. Država posledično še vedno spada med 10 držav z največjo stopnjo neenakosti v svetu. Poleg tega se sooča s podobnimi problemi, kot jih lahko najdemo tudi pri nas. Ljudje protestirajo proti še vedno zelo razširjeni korupciji, nizkim plačam, še vedno slabem stanju storitev v javnem zdravstvu, ob hkratnem bohotenju kvalitetnih zasebnih klinik, namenjenih najbogatejšim. Ljudje protestirajo tudi proti slabšanju storitev v izobraževanju, javnem prevozu in tudi proti organizaciji svetovnega prvenstva, ki poteka na način urbane prenove. V zadnjih mesecih so nasilno preselili cele dele naselij, “problematičnih” favel, posebne policijske enote so ubile nekaj deset ljudi. Prav tako so za več tednov ali mesecev zaprli mnogo mladih in brezdomnih. Namen je jasen, turistom pokazati, kako lepa in varna so brazilska mesta, revščino pa je v ta namen kakopak treba poskušati prikriti, čeprav je to v državi s takšnim številom revnih nemogoče narediti. Velikanski strošek bo predstavljala sama varnost, mobilizirali so tudi ogromen represiven aparat. Tako bo za varnost skrbelo 200 tisoč vojakov in 100 tisoč policistov, kar po številčnosti spominja na minule čase vojaške diktature. To kar kliče k vprašanju: ali se bo v Brazili res igral samo nogomet?
V tem oziru je še kako pomembno, da se preko dogodka kot je svetovno prvenstvo odpira kritično zavest o skupnih problemih, ki se z različno intenzivnostjo pojavljajo po vseh predelih sveta. Skupne težave kličejo po rešitvah, ki jih bomo morali izboriti onkraj meja posameznih držav.
Nezadovoljstvo je v zadnjih mesecih naraslo tudi zato, ker od obljubljenega izboljšanja javne infrastrukture (avtobusnih prevozov, železnic, letališč, podzemne železnice) večinoma ne bo nič. Kot vemo danes se je podobna zgodba že odvila v Južni Afriki, sedaj se ponavlja v Braziliji. Svoje nasprotovanje prekomernemu trošenju, zaradi organizacije prvenstva je pred slabim mesecem dni izrazil celo najboljši brazilski nogometaš v zgodovini Pele, ki je sicer še kako povezan s Fifo in samo organizacijo: “Povsem jasno je, da je bilo preveč denarja namenjenega gradnji stadionov. Gotovo bi nekaj od tega denarja lahko namenili za gradnjo prepotrebnih šol in bolnišnic.” Kot sodelavca krovne nogometne organizacije bi ga lahko povprašali, zakaj tega niso upoštevali in storili?
Ob začetku nogometnega prvenstva se ponuja priložnost, da se opozori tudi na ponavljajoče zgodbe, ki se skrivajo za bleščečimi logotipi korporacij in vodijo vse večji del svetovnega prebivalstva v revščino in brezperspektivnost. Medtem ko prebivalstvo neuspešno protestira za izboljšanje svojega vsakdana, je mednarodna nogometna organizacija FIFA uspešno izposlovala davčne in carinske olajšave za najbogatejše svetovne korporacije, ki sponzorirajo prireditev. Podrejanje vseh sfer profitni logiki vse bolj uničuje tudi privlačnost in lepoto najbolj priljubljene športne igre na svetu. Kot je pred svetovnim prvenstvom povedal eden največjih živečih pisateljev, Eduardo Galeano: “Ob nogometu ne uživaš več, ko postane tak, kakršen je zdaj – skorumpiran, gnil. To ni več šport, ampak posel. Ko se nogomet sprevrže v posel, se ljudem odtuji. Ni več to, kar naj bi bil, vir veselja za vse. Veselja za noge, ki ga igrajo, in veselja, za oči, ki ga gledajo.”
Ne glede na to, kako zelo je razdeljena brazilska javnost glede nogometnega prvenstva, in ne glede na to, koliko ljudi si bo sploh uspelo ogledati tekme, je v tem času prišlo do pomembnih premikov, do upora proti samoumevnim politikam razčlovečenja in odtujitve Delavske stranke od baze na terenu, do gradnje solidarnostne mreže med favelo in spodnjim srednjim razredom. Protestirali in samo-organizirali so se študentje, že nekaj časa stavkajo tudi delavci podzemne železnice v Sao Paolu in še bi lahko naštevali. Ne glede na vlade Delavske stranke je namreč Brazilija najbolj očiten primer “uspeha” neoliberalnih politik, kjer drug ob drugem živita dva popolno nasprotujoča si svetova – tisti, ki ima na voljo vse in drugi, ki je obsojen na golo životarjenje. Le močno ljudsko gibanje bo sposobno preseči tako hude krivice, ki jih vzpostavlja trenutni sistem. Spoznajte poleg nogometa tudi drugo stran države, ki tokrat gosti prvenstvo!
Čas je za demokratični socializem!
Več fotografij: http://www.theatlantic.com/infocus/2014/06/brazil-prepares-for-the-world-cup/100755/
Video o vojaških pripravah v Braziliji: https://www.youtube.com/watch?v=HQu7SJ5gGPY&feature=youtu.be