Leta 1920 je rapalska pogodba med Kraljevino SHS in Italijo globoko posegla v slovensko ozemlje, saj je od domovine odrezala preko 300.000 Slovencev. Sporazum je Italiji dodelil že predhodno zasedena ozemlja po črti Peč – Jalovec – Triglav – Možič – Porezen – Blegoš – Črni vrh nad Cerknim – Bevki – Hotedršica – Planina – Javorniki – Snežnik – Kastav – Matulji – morje (Italiji so pripadli še Zadar z okolico, Cres, Lošinj, Lastovo in drugi manjši otoki).
Primorski kraji so tako med prvimi v Evropi občutili fašistični škorenj, ki je prepovedoval slovenski jezik, potujčeval in poniževal, požigal vasi, ljudi zapiral v koncentracijska taborišča, upornike mučil in ubijal. Primorci tega niso prenašali mirno, zato so septembra 1927 na Nanosu ustanovili prvo evropsko protifašistično organizacijo TIGR, ki je v naslednjih letih osnovala široko mrežo zaupnikov, ki so organizirali aktivnosti vse od ohranjanja jezika pa do oboroženih spopadov. V narodno gibanje so se s tigrovci kasneje povezale tudi druge odporniške skupine različnih izvorov (komunisti, liberalci, duhovniki itd.), kar je bistveno pripomoglo k množični podpori Osvobodilni fronti. Le-ta je javno pozvala k organiziranemu boju proti okupatorju, njen vrhovni plenum pa je takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 razglasil tudi priključitev “slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in združeni Jugoslaviji”. Ustanovljene so bile Prekomorske brigade, na pobudo Franceta Bevka so bile organizirane tudi partizanske šole, kar je še danes posebnost na evropskih tleh. Posamezne partizanske čete so se združile v IX. korpus, ki je opravil največjo vlogo pri osvobajanju Primorske vključno s Trstom, Gorico in Čedadom.
A žal osvoboditev ni pomenila tudi novega začetka v skupni državi. Zavezniki so Primorsko razdelili na cono A (pod anglo-ameriško upravo) in B (pod jugoslovansko upravo). V Trstu in drugod so se Slovenci množično zbirali in zahtevali priključitev Jugoslaviji, s hiš so viseli transparenti “Hočemo Jugoslavijo!”. Pariška mirovna pogodba 15. 9. 1947 je Gorico in Benečijo prepustila Italiji, Trst in del Istre pa sta postala Svobodno tržaško ozemlje, ravno tako razdeljeno na cono A (Trst z okolico pod anglo-ameriško vojaško upravo) in B (Koper, Izola, Piran, Umag, Buje in Novigrad pod jugoslovansko vojaško upravo). Matični domovini so se tako uvodoma priključila le ozemlja izven novoopredeljene cone B, le-ta pa je pod administracijo Jugoslavije prešla oktobra 1954 z londonskim memorandumom. Dokončno razmejitev z Italijo je potrdili šele osimski sporazum iz leta 1975, v sosednji Italiji pa je še naprej ostalo več kot 60.000 Slovencev.
Preteklost našega prostora ponuja odgovore tudi na vprašanja današnjega časa. Primorska je “našla svoj pravi obraz” tudi v ponižanju in trpljenju, vendar ni dovolila, da bi tako tudi ostalo. Pisalo se je 1944, ko je partizan Lev Svetek Zorin zapisal “Vstala Primorska si v novem življenju”, pesem ponosa, upora in želje po svobodi, ki jo je leta 1968 uglasbil Rado Simonitti. Primorci smo jo vzeli za svojo himno, prepevamo jo na vsaki proslavi in protestu, s čimer želimo izraziti svojo pokončnost in povezanost. Na evropskih tleh se ponovno vonja dim morije svetovnih razsežnosti, brezštevilni begunci so njena živa in žalostna priča. A trgovci z življenji so tekom let metode zaslužka izpilili do te mere, da nam kri puščajo tudi po kapljicah. Neprimerna in škodljiva politika je s slepim sledenjem kapitalistični mantri dopustila zapiranje in privatizacijo nosilcev razvoja. Poosamosvojitveno razdejanje v gospodarstvu, kulturi, izobraževanju, zdravstvu in mnogih drugih področjih, je opustošilo pokrajino, ki se je po 2. svetovni vojni iz pretežno kmetijskega področja industrijsko in družbeno razvila. Namesto ustanovitve pokrajin in policentričnega razvoja je le-ta zapadla v centralizacijo, namesto spodbujanja napredka tudi v odmaknjenih krajih se zapirajo podružnične osnovne šole, poštni uradi in prometne linije, s čimer lokalna skupnost izgublja kulturno in socialno stičišče, s tem pa smisel svojega obstoja. Obraz današnje Primorske ni nasmejan, njeno telo je upognjeno pod bremenom trpljenja delavcev, brezperspektivnosti mladih in žalosti upokojencev. Še posebje tistih najstarejših, ki se ob mizernih prihodkih sprašujejo: “Mar smo se zato borili?”.
Zdaj je ponovno čas, da Primorska vstane, in z njo celotna Slovenija. Na nas je, da se upremo izkoriščevalcem, na nas, ki z zanosom in nemalokrat solznih oči prepevamo svojo himno.
