Iniciativa za demokratični socializem se pridružuje boju proti nedemokratičnemu kadrovanju in korupciji, zato poziva vse, da se 5. septembra udeležite protestov! Dobimo se ob 16.40 na Prešernovem trgu, od koder se bomo skupaj odpravili proti Trgu Republike.
Vladajoči razredi in njegovi ideologi nas s tem tiščijo v slepo ulico. Če imamo na eni strani oligarhično mešetarjenje z državno lastnino, nam kot alternativo prodajajo privatizacijo, ki pa bi stanje iz številnih razlogov le še poslabšala. Naj navedemo le štiri najbolj ključne:
1. Luka Koper je edino slovensko pristanišče in zato naravni monopol. V kolikor dovolimo privatizacijo, bomo omogočili stekanje rente naravnega monopola, ki bi morala pripasti širši skupnosti, v privatne žepe.
2. Kot edino slovensko pristanišče je Luka Koper velikega infrastrukturnega pomena za tukajšnje gospodarstvo. To pomeni, da so od Luke odvisna številna podjetja, ki bi jih s privatizacijo prepustili samovolji privatnih lastnikov.
3. Privatizacija ni in nikoli ni bila rešitev za korupcijo. Poglejmo druge tranzicijske države – javne lastnine tam praktično ni več, korupcije in klientelizma pa kot listja in trave!
4. Vsesplošno privatizacijo njeni zagovorniki predstavljajo kot možnost za razvojni preboj. Naj gospodje pokažejo en primer periferne ali polperiferne države, kot je Slovenija, ki ni davčna oaza in je doživela razvojni preboj z vsesplošno privatizacijo!
Privatizacija zato ne more biti odgovor. Zahtevati moramo ohranitev in razširitev državnega lastništva, a hkrati zahtevati temeljite spremembe njenega upravljanja.
Najprej je treba rešiti problem političnega kadrovanja. Ta problem se v javnosti naslavlja na napačen način. Problem političnega kadrovanja namreč ni v tem, da je politično, ampak predvsem v tem, da ni demokratično. Izbira vodstva in sámo vodenje nacionalno tako pomembnih podjetij, kakor je Luka Koper, nikakor ne sme biti prepuščeno sebičnim interesom zasebnih lastnikov in/ali političnih klik. Infrastrukturna podjetja takega pomena morajo delovati v interesu zaposlenih in širše skupnosti.
Rešitev zato ne more biti v ponovitvi postopka pod danimi pogoji, saj bi tak postopek zgolj ponudil nov nabor kandidatov, ki bi spet služili interesom zasebnikov ali ozkoglednih političnih elit. Postopek predlaganja in izbire kandidatov je treba najprej demokratizirati. Le tako bo imela širša javnost in zaposleni glavno besedo v postopku izbiranja kandidatov, kar je pogoj, da upravljalci postanejo odgovorni zaposlenim in širši skupnosti, ne pa služabniki interesom zasebnikov ali političnih elit.
Rešitev je torej v demokratizaciji postopka izbiranja kandidatov!
Ob tem ne smemo pozabiti, da imenovanje Mišiča na položaj predsednika uprave ni osamljen primer, ampak ustaljena praksa. Politične elite, tako desne kakor kvazileve, so namreč s sprejetjem neoliberalizma iz države napravile prav to, kar neoliberalci že od nekdaj zatrjujejo, da je: klientelistično omrežje. Primer Gašparja Gašparja Mišiča je zato zgolj simptom delovanja neoliberalnih politik, ne pa vzrok korupcije in klientelizma. Teh ne bomo odpravili s prerekanjem o tem ali onem simptomu, ozdraviti je treba bolezen, ki je kapitalizem, zlasti pa njegova neoliberalna različica!
Ne korupciji v državnih podjetjih in ne privatizacijam – naš odgovor je demokratizacija!
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
