Zadnje čase se v razpravi o privatizaciji velikokrat omenja tudi različne metode za maksimizacijo kupnine. Tako smo nedavno glede strategije privatizacije Petrola lahko prebrali naslednje:
“Pri Petrolu se poleg možnosti prodaje strategu omenja tudi možnost liberalizacije določanja cen pogonskih goriv, kar bi pomenilo občutno večji dobiček in za približno pet odstotkov višje cene goriv. S stališča države in drugih lastnikov bi bilo to dobrodošlo, saj bi povečalo privlačnost Petrola za strateškega vlagatelja, pomenilo pa bi šolsko in zelo dobrodošlo ‘šminkanje neveste’ (Window dressing). Na žalost to možnosti za maksimizacijo kupnine v Sloveniji premalokrat uporabljamo.” – Peter Jenčič (vir: RTV SLO)
Po Jenčičevem predlogu naj država torej sprosti cene naftnih derivatov. Zaradi tega se bodo lahko cene dvignile, Petrol bo povečal dobiček, potencialni kupec pa bo zanj pripravljen odšteti več. Torej domnevno zmagovalna situacija za oba udeleženca, za kupca in prodajalca. Država bo dobila nekaj miljonov kupnine več, investitor pa bo imel višje dobičke in si bo naložbo hitreje povrnil. Vendar pa Jenčič ne vidi celotne slike te “dobrodošle” možnosti. Zagovorniki privatizacije in liberalizacije so ponavadi kot razlog navajali prav pozitivne učinke, ki naj bi jih ti ukrepi prinesli gospodarstvu in potrošnikom: konkurenčnost, večja izbira, nižje cene … Tokrat strokovnjak, finančni analitik, vsaj prizna, da bi se cene goriv zaradi liberalizacije in privatizacije v resnici zvišale. In to kljub temu, da ima Slovenija že zdaj najvišje cene goriv v primerjavi s sosednjimi državami z izjemo Italije. Privatizacija in liberalizacija bi prinesli še dodatno povišanje cen, kar bi posledično zmanjšalo prihodke drugih podjetij, ki so odvisna od cen naftnih derivatov, in realne dohodke prebivalstva. Poleg tega bi, dolgoročno gledano, zaradi izgube fiskalnih prihodkov, ki izhajajo iz lastništva Petrola, izgubila tudi država. Cena, ki bi jo posredno ali neposredno utrpela država, bi bila dolgoročno veliko višja od iztržene kupnine. S prodajo Petrola tako ne bi pridobil nihče razen kupca, zato si moramo še enkrat zastaviti osnovno vprašanje: v čigavem interesu je in kakšna je racionalnost privatizacije Petrola?
Na strani kupca seveda obstaja tisoč in en način, kako si hitro povrniti kupnino z izdatnim dobičkom. Kar nekaj primerov poznamo tudi iz Slovenije. V prodanem Leku, recimo, v nekaj letih z zadržanimi dobički in z zmanjševanjem števila delovnih mest. Z zmanjšanjem osnovnega kapitala firme, kot kaže primer prodaje Save “češkemu strateškemu partnerju”. Z odpuščanjem, še preden je kupnina plačana, kar se trenutno dogaja v Heliosu. Povečevanje dobičkonostnosti pa seveda ni omejeno le na obdobje po prodaji in na povračilo kupnine. Liberalizacija cen energentov bi kupcu Petrola omogočala, da letno povečuje dobiček, še posebej, če mu bo država pomagala še z zmanjševanjem davka na dobiček.
Tuji investitorji, kupci podjetij, naj bi bili po mnenju vlade in finančnih strokovnjakov ključni za zagon slovenskega gospodarstva. Iz zgoraj navedenega pa je jasno, da privatizacije, ki jih načrtuje naša vlada, pravzaprav niso investicije v makroekonomskem pomenu besede. Njihov rezultat ni nastanek novih ekonomskih zmogljivosti in delovnih mest, ampak samo zamenjava lastnika in sprememba državnega premoženja v likvidno obliko (denar). Tuje neposredne naložbe v obliki nakupov obstoječih firm – monopolistov na področju storitev in infrastrukture – ne prinašajo novih tehnologij in znanja, z zapiranjem razvojnih oddelkov ga povečini odnašajo, z opustitvijo sodelovanja z lokalnimi dobavitelji pa negativno vplivajo tudi na lokalno gospodarsko okolje. Rezultat privatizacij sta tako povečevanje deleža dohodka podjetja, ki se v obliki dobička in menedžerskih plač izplača lastniku in menedžmentu ter zmanjševanje deleža, ki se izplača delavcem v obliki plač in skupnosti v obliki davkov. Pogosto se to zgodi ob hkratni stagnaciji ali zmanjšanju skupnih prihodkov. Pri taki politiki gre pravzaprav za dezinvestiranje. Za investicije gre le s stališča kupca, saj na podjetje gleda kot naložbo, ki mu bo hitro povrnila vloženi kapital in začela prinašati dobiček.
Pri predlogu »šminkanja« Petrola ni problematično le to, da bi s privatizacijo izgubili vsi vpleteni z izjemo kupca. Huje je, da finančni strokovnjak v svoji perspektivi ni sposoben razumeti države kot institucije, ki skrbi za dobrobit celotne skupnosti, in da to spregleda že pri tako očitnem primeru, kot je šminkanje Petrola. Država je zreducirana na vlogo kapitalista, ki zavoljo čimvečjega kratkoročnega dobička našminka svoje podjetje. In še huje je, da se s takim pogledom strinjajo tudi vse politične stranke, ki zagovarjajo privatizacijo. Z izgovorom, da je država slab lastnik, se želijo znebiti dobičkonosnih podjetij. Kljub očitno škodljivim in v preteklosti že videnim posledicam privatizacije še vedno za vsako ceno vztrajajo pri njej. Pri tem pa pozabljajo, da kapitalistov dolgoročni učinki šminkanja ne skrbijo, saj so eksternalizirani v družbo, država pa se bo z njimi spopadala še desetletja za tem, ko bo kupnina že zdavnaj vržena v kakšno bančno luknjo.
Privatizacije torej niso ne v interesu zaposlenih, ne v interesu lokalnih skupnosti, ne v interesu prebivalk in prebivalcev in še zlasti ne v interesu države, če jo le razumemo kot institucijo, ki izraža skupni interes vseh državljanov in državljank. Privatizacije so izključno v interesu kupcev in le z njihovega stališča je privatizacija racionalna, saj jim bo ponudila možnost lahkega zaslužka. Država, ki v lastništvu podjetij vidi le breme in možnost enkratnega zaslužka s prodajo, je res slab lastnik. Zato namesto privatizacije in dezinvestiranja potrebujemo resnično razvojno politiko, ki bo namesto dobičkov kapitalu zagotavljala delovna mesta za ljudi in investicije v nadaljnji razvoj za Slovenijo strateških gospodarskih panog. Namesto (dosedanjega) državnega upravljanja z lastnino, ki v praksi pomeni strankarsko mešetarjenje pod mizo, potrebujemo demokratični nadzor nad upravljanjem državnih podjetij. Predvsem pa je treba takoj prekiniti razprodajo državnega premoženja, saj je bilo to premoženje ustvarjeno s skupnimi sredstvi in delom in je zato družbena last. Upravljanje in lastništvo mora preiti na tiste, ki sta jim dobro delovanje in nadaljni razvoj podjetja v največjem interesu – zaposlenim in lokalnemu okolju.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
