Objavljamo prevod teksta Roberta Reicha, profesorja na univerzi Berkeley, ameriškega ministra za delo v Clintonovi vladi (1993 – 1997) o TTIP. Gre torej za ameriški pogled, pogled ekonomista, ki bi ga sicer težko šteli za radikalnega kritika kapitalizma, na posledice, ki bi jih imeli prostotrgovinski sporazumi za pravice ljudi po vsem svetu:
Republikanci, ki imajo sedaj večino v Kongresu ZDA, govorijo, da si želijo sodelovanja s predsednikom Obamo, pri čemer izpostavljajo Čezpacifiško partnerstvo, TTIP, kot zgled. Problem pa je v tem, da bi bil TTIP katastrofa.
Če še niste kaj dosti slišali o TTIP, potem vedite, da je prav to del problema. TTIP naj bi bil največji trgovinski sporazum v zgodovini, saj naj bi vključeval države od Čila do Japonske, ozemlje s kar 792 milijoni ljudi, in približno 40 odstotkov vsega svetovnega gospodarstva: vendar se je pripravljal v strogi tajnosti.
V pripravo sporazuma so bili vključeni lobisti največjih ameriških korporacij in največjih bank Wall Streeta, ameriška javnost pa ne. TTIP je recept za mastne profite in še debelejše plačne kuverte tistih na vrhu, za večino Američanov pa ni dober, in celo za večino preostalega sveta ne.
Najprej nekaj ozadja. Ko govorimo o trgovinskih politikah navadno mislimo, da lahko izbiramo med ”svobodno trgovino” in ”protekcionizmom.” Svobodna trgovina je vedno pomenila odpiranje meja za izdelke od drugod. Protekcionizem pa je pomenil obremenjevanje teh izdelkov s carinami in davki, da niso preplavili domačega trga.
V desetletjih po drugi svetovni vojni so se ZDA odločile za svobodno trgovanje. Ideja je bila, da se bo vsaka država specializirala za tiste dobrine, ki jih lahko proizvaja najbolje in z najnižjimi stroški. Na ta način bi življenjski standard rasel tako doma kot v tujini. Ustvarjala bi se nova delovna mesta, ki bi nadomestila izgubljena. In, v šahu bi držali komunizem.
Tri desetletja je svobodno trgovanje delovalo. Bilo je dobro za vse.
V zadnjih desetletjih pa se je izbira zapletla, dobički iz trgovinskih sporazumov pa so se vedno bolj kopičili pri tistih na vrhu.
Carine so že nizke, pogajanja pa zdaj tečejo o takih zadevah, kot so intelektualna lastnina, finančne regulacije, delovnopravna zakonodaja, pravila o zaščiti zdravja, socialne varnosti in okolja.
Zdaj ne gre več le za svobodno trgovanje proti protekcionizmu. Kajti velike korporacije in Wall Street hočejo malo obojega.
Zahtevajo več mednarodnega protekcionizma, ko gre za intelektualno lastnino in druge dobrine. Torej hočejo pravila trgovanja, ki bi ščitila in v tujino širila veljavnost njihovih patentov, trgovskih znamk in avtorskih pravic, in ki bi ščitila njihove globalne franšizne sporazume, zavarovanja in posojila.
Na drugi strani pa hočejo manj zaščite potrošnikov, delavcev, malih vlagateljev in okolja, ker vse to ovira njihove dobičke. Torej hočejo taka pravila trgovanja, ki bi jim omogočala, da razveljavljajo tozadevne zakonske zaščite.
Ni torej presentljivo, da je TTIP, ki so ga napisali predvsem lobisti korporacij in Wall Streeta, ravno takšna mešanica obojega.
Kar je dosedaj pricurljalo v javnost, je na primer to, da bo farmacevtska industrija uživala mnogo močnejšo zaščito svojih patentov, kar bo močno oviralo proizvodnjo generičnih zdravil. To je za farmacevtsko industrijo sijajna kupčija, manj sijajna pa je za prebivalce držav v nerazvitem svetu, ki življenjsko nujnih zdravil ne bodo več mogli dobiti po ceni, ki si jo lahko privoščijo.
TTIP globalnim korporacijam poklanja tudi mednarodno sodišče privatnih odvetnikov, ki bo zunaj in nad katerimkoli državnim zakonodajnim sistemom, in ki bo lahko zahteval odškodnine za vsako “nepravično razlastitev” korporativne posesti v tujini.
Še bolj na roko globalnim podjetjem pa je določba, ki predvideva, da bo sodišče lahko od držav zahtevalo odškodnine za izgubljene dobičke, ki bi bili posledica državne pravne regulative. Philip Morris že uporablja takšno določilo (iz dvostranskega trgovinskega sporazuma med Urugvajem in Švico) proti Urugvaju na podlagi trditve, da stroga protikadilska zakonodaja v Urugvaju nepravično zmanjšuje dobičke tobačnega velikana v tej državi.
Vsi, ki verjamete, da je TTIP koristen za Američane, si zapomnite: tuje podružnice in hčerinske družbe katerekoli ameriške korporacije, bodo prav tako lahko spodbijale katerokoli uredbo v ZDA na podlagi nepravično zmanjšanega dobička – na primer uredbo, ki ameriške potrošnike ščiti pred nevarnimi ali nezdravimi prehranskimi artikli, pred lažnimi zavarovalničarji ali oderuškimi posojevalci denarja, delavce pred nevarnimi delovnimi pogoji, davkoplačevalce pred še kakim reševanjem Wall Streeta z njihovim denarjem, okolje pa pred strupenimi industrijskimi izpusti.
Vlada pravi, da bo trgovinski sporazum pospešil izvoz ZDA v hitro razvijajoči se pacifiški bazen, kjer se ZDA soočajo z naraščajočo kitajsko konkurenco. TTIP je del Obamove strategije zaustavljanja in omejevanja ekonomske in strateške moči Kitajske.
Kar je vse lepo in prav. Ampak sporazum bo ameriškim korporacijam omogočil tudi pospešen izvoz delovnih mest v tujino.
Z drugimi besedami, TTIP je trojanski konj v globalni dirki proti dnu, ki velikim korporacijam in Wall Streetu daje moč, da odstranijo vso in vsako zakonodajo in predpise, ki jih ovirajo na poti k dobičkom.
V času, ko so korporativni dobički na rekordno visoki ravni in je povprečna mezda nižja kot pred štirimi desetletji, večina Američanov potrebuje zaščito. Ne pred mednarodnim trgovanjem, temveč pred politično močjo velikih korporacij in Wall Streeta.
Čezpacifiško partnerstvo je napačno zdravilo za napačen problem. Kakorkoli ga obračate, je kratkomalo napačen.
Robert Reich, profesor na univerzi Berkeley, ameriški minister za delo v Clintonovi vladi (1993 – 1997)
http://robertreich.org/post/107257859130
Foto: linkedin.com
