Večkrat ponovljena laž zlahka postane resnica. Ker je kritična misel pri nas še vedno stigmatizirana kot nekaj nespodobnega in ker to velja tudi za novinarske kroge ter druge avtorje v sistemu javnega obveščanja, ljudje toliko težje razumejo ali celo sprejemajo argumente, ki niso v skladu z uradno resnico. Ena od teh “uradnih resnic”, ki so jo za svojo posvojile vse politične stranke z izjemo ZL, je, da je privatni lastnik avtomatično boljši od državnega. Dokazov za nasprotno je več kot dovolj, kar nekaj družb s famoznega seznama 15 pripravljenih za zakol, je namreč zelo uspešnih in v državni proračun dolgoročno prispevajo znatno več sredstev, kot pa jih bomo dobili z enkratno prodajo. Enkrat prodano je težko kupiti nazaj po razumnih cenah, kar v teh časih boleče spoznavajo pionirji v razprodaji javnih služb v Veliki Britaniji – vsa javna podjetja, železnice (razen infrastrukture), vodovodi, distribucija električne energije itd. – so kot zasebna lastnina poslovala veliko slabše in za uporabnike veliko dražje za uporabnike kot pred tem javna. Konkretnih dokazov in živih primerov, da je pri javnih službah in servisih privatna lastnina kvečjemu minus, ne pa plus, je ogromno, zato nas še vedno čudi, zakaj s tako versko gorečnostjo skoraj celoten politični spekter in javnost menita, da je ravno nasprotno. Kot da finančne krize niso sprožile banke v zasebni lasti!
Javnost je tudi zmotno prepričana, da za nakupi vedno stojijo dobri strici v obliki strateških partnerjev, ki si želijo razvoja družb, ki jih kupijo. Praviloma gre pri takih nakupih za eno od oblik sovražnega prevzema, ki ima za kratkoročni cilj izčrpanje podjetja in seveda maksimalen zaslužek, ki gre največkrat na račun zaposlenih, zaviranja razvoja in v določenih primerih za zlorabo vodilnega tržnega položaja ali kar monopola.
Kaj to konkretno pomeni v primeru Telekoma in Aerodroma Ljubljana? Telekom ima, navkljub veliki konkurenci na tržišču telekomunikacij, še vedno vodilno vlogo, ne samo v tržnem deležu, temveč tudi kot strateško infrastrukturno podjetje. Telekom namreč ne ponuja samo fiksne in mobilne telefonije ter dostopa do interneta, temveč tudi komunikacijske in ostale sorodne povezave za celo vrsto pomembnih odjemalcev – od ministrstev, vojske, policije, kontrole zračnega prometa itd. Ne gre zanemariti tudi varnostnega vidika, saj ne gre pozabiti afere posojanja službenega stanovanja/prisluškovalnega centra SOVE nemški obveščevalni službi BND – v primeru prenosa lastništva bi tudi prisluškovanje postalo veliko bolj enostavno in dostopno in nihče ne bi mogel vedeti, ali so cilji prisluškovanja doma ali kje drugje.
Aerodrom Ljubljana je bil zgrajen z družbenimi sredstvi, zato bi bilo edino pošteno in prav, da o njegovi morebitni prodaji odločamo državljanke in državljani, ne pa državni holding, v katerega je našo družbeno lastnino država prenesla z enim samim ciljem – da odproda čim več družb v naši lasti in to daleč od oči, daleč od nadzora.
Če bi podjetje poslovalo slabo, potem bi bilo potrebno zamenjati upravo in menedžment, ne pa prodati letališče. Toda Aerodrom je dobro podjetje, sposobno samostojnega razvoja – gradnjo novega terminala z evropskimi sredstvi so ustavili prav njegovi sedanji zasebni solastniki. V resnici gre za čisto doktrinarno potezo (privatizacija je vrednota sama na sebi), ki bo povzročila veliko škode. Če bo Aerodrom prodan skupaj z letališko infrastrukturo, to de facto pomeni izgubo suverenosti nad letalskim prevozom, saj je mariborsko letališče že prodano zasebnemu kupcu (mimogrede, štajersko letališče pod zasebnim lastnikom životari ravno tako, kot prej v državnem).
Država bi v tem primeru izgubila nadzor nad izvajanjem uslug, ki so v interesu javnosti, ne pa kapitala. To je še posebej pomembno zato, ker ima brniško letališče dejansko monopol nad potniškim prometom v in iz države (ne gre spregledati dejstva, da je Aerodrom Ljubljana tudi delni lastnik portoroškega letališča). Poleg tega bo Kontrola zračnega prometa Slovenije, ki je v državni lasti, vzdrževala navigacijski del infrastrukture in zagotovaljala servis zasebnemu lastniku (letališka kontrola zračnega prometa).
Čisto nikjer ni zagotovila, da bi novi lastnik dejansko vlagal v razvoj, primerno skrbel za zaposlene in lokalnemu okolju vračal del zaslužka, obstaja pa veliko večja verjetnost, da bo monopolni položaj izkoristil za maksimiranje dobička (skozi višje cene storitev, odpuščanje delavcev itd). Trenutna tržna vrednost Aerodroma Ljubljana je po ponudbi 63 € za delnico okrog 230 mio €, letni dobiček 5 mio €. Država prodaja 75 % delež, kar pomeni potencialni izkupiček v višini 173 mio €. Če privzamemo konstantni čisti dobiček 5 mio €, bi moral novi lastnik za povračilo kupnine čakati več kot šestdeset let. Zagotovo bo ta čas poskušal skrajšati, kar je najlažje doseči z rezanjem stroškov, ni pa izključena tudi možnost “samofinanciranja” prevzema, kot smo videli v primeru Heliosa.
