Saj nismo več v komunizmu, je cinično rekel Mramor. Vrtoglavi avtorski honorarji profesorjev javnih univerz, poleg polnih plač, so nekaj povsem normalnega za tržno gospodarstvo, je njegovo mnenje.
Zadnji dve desetletji so naše gospodarstvo soustvarjali “vrhunsko uspešni ekonomisti”, med njimi profesorji, ki so ob zaposlitvah na javnih fakultetah opravljali še domnevno “tržno dejavnost” in so si za to poleg plače izplačevali še astronomsko visoke avtorske honorarje. Kaj je sploh lahko tržna dejavnost na fakultetah? Večina honorarjev, ki so si jih izplačevali bivša ministrica Setnikar Cankar in ostali sploh ni tržnih v nobenem, kaj šele pravem pomenu besede. Kolikor gre za temeljno poslanstvo univerz in fakultet, namreč poučevanje, gre pri zaslužkarstvu predvsem za izredni študij in za preprosti in prikladni dejstvi, da:
- imamo redni študij, ki se opravlja kot “javna služba”, in izredni, ki je “dejavnost na prostem trgu”; in
- da odnos med izrednim in rednim študijem sploh ni nikjer definiran.
Zaradi tega so lahko vrhuške na univerzah in fakultetah sredstva izrednega študija kanalizirale v privatne žepe nekaterih posvečencev in se pri tem sklicevale na “tržna sredstva”. Posvečenci so posamezniki, ki so se sprijeli v klike okrog dolgoletnih dekanov in direktorjev ter si prilastili finančno upravljanje javnih ustanov. Druga bistvena posledica tega početja pa je seveda razrast izkoriščanja prekarnih delavcev. Zunanji sodelavci in mladi prekarci, ki se jih drži v najnižjih akademskih naslovih, opravijo večino nujnega dela za polovično ali tretjinsko ceno, redni profesorji pa imajo najvišje urne postavke in tarife in delajo večinoma tisto, kar nosi honorarje.
Da si take klikaške naveze zagotovijo kadrovsko stabilnost in lojalnost, je potreben predvsem nadzor nad napredovanjem v akademske naslove. Javne univerze imajo pravico, da kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in za to zaprosijo, s komisijsko presojo podeljujejo akademske naslove. Vendar to pravico izvajajo tako, da:
- si pridržujejo pravico, da naslova ne podelijo, četudi kandidat izpolnjuje vse pogoje, pri čemer niso dolžni dajati pojasnil;
- vsakega zunanjega kandidata ne glede na doseženi znanstveni opus obvezno izvolijo v najnižji naslov, tj. v naslov docenta oz. raziskovalnega sodelavca;
- notranje kandidate, ki so hkrati kandidati za ožji klikaški krog, redno volijo v višje nazive na podlagi dostikrat skrajno minimalnih referenc;
- izvolitev v isti naslov za notranjega zaposlenega se lahko od nedavno tega neomejeno podaljšuje: nekdaj je bil posameznik v naslovu lahko samo dva mandata, potem pa je moral napredovati, ali pa ni mogel obdržati službe v znanosti. Ker temu ni več tako, je celoten sistem volitev v naslove postal mehanizem za večne službe zgolj izbrancev: na slovenskih univerzah praktično ni razpisa za prosto delovno mesto, ki ne bi bil vnaprej namenjen točno določenemu posamezniku, največkrat notranjemu zaposlenemu.
Ekonomska fakulteta, ki jo je kot dekan vodil Mramor, je po njegovem mnenju s tržno dejavnostjo zagotavljala kakovost in mednarodne povezave ter odlične rezultate.
Ta prizadevanja so po Mramorjevih besedah prispevala k povezavi fakultete z gospodarstvom ter zagotavljanju kakovosti, za katero so bila javna sredstva premajhna. Sliši se lepo, teoretično celo drži, vendar manjka naslednje dejstvo: država je konstantno rezala javna sredstva, vodstva univerz pa so to mirno tolerirala, spodbujala razrast tržnih in “tržnih” dejavnosti, posledice rezov prenašala na nižje rangirane zaposlene in prekarce, hkrati pa si iz preostanka javnega denarja polnila žepe. Tu je šlo za skupen interes kapitala, državne oblasti in akademskih klik: zmanjšati javno financiranje šolstva, skozi zadnja vrata zrušiti enotni plačni sistem in povečati samovoljo univerzitetnih vodstvenih klik, da prosto odločajo o delovnih obremenitvah, plačilu in načrtovanju šolnin za vse, medtem pa javna sredstva iz proračuna obravnavajo, kot da so vodstva fakultet in univerz odbori direktorjev zasebnih šol, ki upravljajo sredstva zasebnikov.
Ob vsem zagovarjanju zaslužkov profesorjev, češ da gre za normalno kapitalistično prakso, zdaj čakamo Mramorjev odgovor na preprosto vprašanje. Zakaj se je ob tolikšni vrhunskosti ekonomistov, ob tako vrhunskih programih na fakultetah, visokih plačah in dodatnih honorarjih elitnih profesorjev, ki so poučevali mnoge generacije ekonomistov, slovenska ekonomija sploh lahko zlomila? Tako da zdaj preživljamo že šesto leto krize, ki pa seveda ni za vse enaka? Za navadne ljudi kriza pomeni negotovost, revščino in bedo, za kadre, ki so si na javnih univerzah prisvojili oblast in javna sredstva, pa priložnost, da si izdatno napolnijo žepe, povečajo svojo moč in se otresejo vsakršnega nadzora in odgovornosti.
Naslednje vprašanje pa je: ali sploh še imamo javno univerzo, če se ta obnaša, kot da so javna sredstva zasebni kapital (nekaterih) njenih vodilnih uslužbencev?
Vir navedbe in fotografije: MMC RTV SLO.
