Potem, ko smo v preteklih tednih lahko spremljali neomajna stališča trojke in finančnih ministrov evrskega območja, da mora Grčija spoštovati svoje dolžniške obveznosti, je konec tedna odjeknila novica o osnutku poročilam, ki ga pripravlja Mednarodni denarni sklad (MDS). V poročilu MDS uradno priznava, da je grški dolg nevzdržen in da ga Grčija ne bo mogla poravnati brez najmanj 30% odpisa. Dodajajo, da bi bilo potrebno za plačilo obstoječega dolga evropskim reševalnim mehanizmom sprejeti 20-letni odlog na plačilo glavnice. Poleg tega MDS ugotavlja, da bo potrebno Grčijo že v naslednjih treh letih “reševati” z novim programom posojil v velikosti 52 milijard evrov.
Omenjene ugotovitve dokazujejo, da so nepopustljive zahteve finančnih ministrov in trojke nesmiselne, saj jih ni mogoče izpolniti niti ob najbolj optimističnem scenariju: gospodarski rasti v višini več kot 2% in s proračunskimi presežki prek 4.5% BDP za naslednjih 40. let! Zaključki poročila MDS pravzaprav niso nič novega, podkrepi jih tudi statistika, ki kaže, da se je od sprejetja prvega paketa “pomoči” grški javni dolg povečal za slabih 10%. Povedno je le, da so tokrat enaki zaključki prišli s strani organizacije, ki je med upnicami grških posojil. Evropske institucije, po drugi strani, še naprej predstavljajo nemi zid nerazumevanja, na katerega je naletela grška vlada v procesu pogajanj.
A vendar je do zaključkov poročila potrebno biti tudi zadržan. Poleg optimističnih napovedi o stalni gospodarski rasti in proračunskem presežku, na katerem temeljijo napovedi, pomisleke v prvi vrsti vzbuja predpostavka, da bodo izboljšani ekonomski kazalci posledica doslednega sprejemanja varčevalnih politik. Če kaj, potem je pet let zategovanja pasu v Grčiji prepričljivo pokazalo, da tovrstna politika gospodarske kazalce poslabšala. Poleg gospodarske rasti, ki se je zmanjšala za 25%, smo tako priča več kot 10% padcu produktivnosti delovne sile, s tem pa tudi konkurenčnosti gospodarstva.
Vendar je iz poročila vseeno mogoče potegniti jasen sklep, da se grška kriza ne bo rešila s sprejetjem novega ali novih paketov pomoči in z nadaljnjim zategovanjem pasu brez odpisa dolgov. Grško krizo je moč reševati zgolj tako, da si država povrne avtonomijo v monetarni, fiskalni in gospodarski politiki, ki ji je bila s prisilnim jopičem evropskih institucij v veliki meri odvzeta, medtem ko je, nasprotno, krivda izključno pripisana Grčiji.
