Pričujoči prispevek je bil prvotno objavljen v septembrski tiskani izdaji revije Svobodna beseda. V nadaljevanju ga z dovoljenjem uredništva objavljamo v celoti.

Bomo postali ujetniki transnacionalnih korporacij?

Evropska unija namerava v kratkem podpisati dva prostotrgovinska sporazuma; enega s Kanado (CETA – Comprehensive Economic Trade Agreement) in drugega z ZDA (TTIP – Transatlantic Trade and Investment Partnership). Uradna razlaga je, da bo to prineslo nova delovna mesta in povečano gospodarsko rast. Vendar si lahko dejanske koristi od sporazumov obetajo ne delovni ljudje, ampak transnacionalne korporacije. TTIP in CETA sta v resnici orodje korporacij za osvajanje novih in deregulacijo obstoječih trgov z namenom povečevanja dobičkov. Glavni razlogi, ki kažejo na to, da bomo, v kolikor državljani dovolimo podpis škodljivih sporazumov, postali ujetniki korporacij, so:

Moč investitorjev, da tožijo neodvisne države.

Najbolj nevaren del sporazumov je pravica tujih investitorjev, ki bi lahko na posebnih ad hoc razsodiščih tožili suvereno državo, v primeru, da bi le-ta sprejela neko zakonodajo, zaradi katere bi investitorji izgubili del dobička. Ta mehanizem, imenovan »poravnava spora med vlagateljem in državo« (Investor State Dispute Settlement – ISDS) izenačuje pravni status investitorja z nacionalno državo, kar je grožnja najbolj elementarnim načelom demokratične ureditve na obeh straneh Atlantika. Mehanizem je bil sicer s strani EU predlagan v milejšo različico (International Court System – ICS), ki pa ima enako logiko, ZDA pa sicer vztrajajo na prvotni različici. S tem mehanizmom bi investitor lahko tožil državo, ki bi spremenila neko zakonodajo, zaradi katere bi izgubil del dobička. Tovrstni mehanizmi so sicer že vgrajeni v številne bilateralne sporazume. Za primer: francosko podjetje Veolia, ki je imelo 15-letno pogodbo za odstranjevanje odpadkov v Aleksandriji, je zaradi izgube dobička tožilo državo Egipt, ker je le-ta na nacionalni ravni uskladila višino plač v zasebnem in javnem sektorju z inflacijo.

Korporacije bi imele možnost sodelovanja pri pripravi novih zakonov.

Tako imenovano regulativno sodelovanje pomeni, da bi predstavniki korporacij imeli možnost oblikovati zakone v skladu s svojimi interesi in posegati v obstoječe postopke oblikovanja in sprejemanja zakonodaje v posameznih nacionalnih državah, kar predstavlja neposredno grožnjo demokraciji in vladavini prava.

Ogrožene bi bile delavske pravice in delovna mesta.

ZDA še vedno ne priznavajo osnovnih delavskih pravic; do sedaj so ratificirale le dva od skupno osmih osnovnih standardov dela ILO (International Labour Organisation). Za gospodarstvo bi bili tovrstni sporazumi priložnost za selitev proizvodnje na področje z nižjimi plačami in najnižjo stopnjo delavskih pravic. Zato večja konkurenca in »tekma do dna« lahko postane nevarnost za množične izgube delovnih mest. Tovrstno izgubo že poznajo delavci iz ZDA, ki so v prvih 12 letih letih obstoja sporazuma NAFTA med ZDA, Kanada in Mehiko, izgubili neto več kot miljon delovnih mest v ZDA in znatno znižanje plač nadaljnih nekaj miljonov delavcev (študija Economic Policy Institute iz Washingtona).

Deregulacija prehranske varnosti.

Evropski predpisi na področju prehranske varnosti – vključno z omejitvami uporabe gensko spremenjenih organizmov, pesticidov, z uporabo hormonov pridelanega govejega mesa, so med glavnimi tarčami poslovnih skupin, ki si v okviru pogajanj o TTIP prizadevajo za njihovo odpravo. V središču spora je »načelo previdnosti«, ki ga EU uporablja pri določanju standardov na področju varnosti živil in v praksi pomeni, da mora podjetje, ki na trg želi dati potencialno nevaren proizvod, dokazati, da je proizvod varen in ne, da bi bil javni organ tisti, ki bi moral dokazovati nevarnost proizvoda, kot to velja v ZDA. Predpisi EU za nadzor nad hormonskimi motilci (kemikalije, ki vplivajo na človeški hormonski sistem) določajo najvišjo stopnjo vsebnosti na ravni, ki bi onemogočila 40% izvoza hrane ZDA v Evropo. Več kot jasno je, zakaj si ZDA prizadeva za umik tega nadzora.

Grožnja okoljskim predpisom.

Vsak scenarij o prihodnosti trgovine med EU in ZDA predvideva povečanje proizvodnje, potrošnje in mednarodnega pretoka dobrin. Tudi sama Komisija priznava, da bi tako povečanje ogrozilo tako naravne vire kot biološko raznolikost. Tako je npr. ameriška Agencija za zaščito okolja uspela vzpostaviti nadzor nad zgolj šestimi kemikalijami od 84 tisočih, ki so v komercialni rabi po l. 1976! In medtem, ko v EU velja prepoved uporabe v kozmetiki za 1.200 snovi, v ZDA podobna prepoved velja za zgolj dvanajst snovi. Tak režim neposredno vpliva na izjemno stopnjo izpostavljenosti ljudi zdravstvenim tveganjem. Ameriška vlada v okviru pogajanj o TTIP spodkopava tudi direktivo EU o kakovosti goriv ter direktive EU o obnovljivi energiji. Tudi načrtovana poglavja o energiji in surovinah povečujejo odpor do TTIP, saj bi med drugim onemogočila doseganje ciljev o klimatskih spremembah, ki so bili dogovorjena v preteklem letu v Parizu.

Odprtje trgov na področjih javnih storitev in javnih naročil

pomeni, da bi se lahko za posle v javnih sektorjih potegovale tudi transnacionalne korporacije, kar vodi naravnost v privatizacijo tako izjemno pomembnih sektorjev, kot so zdravstvo, izobraževanje in oskrba z vodo. Zaskrbljenost zaradi grožnje, ki jo TTIP predstavlja na področju zdravstva, se je pojavila tudi znotraj same Evropske komisije. Vodja enote za zdravstvene sisteme pri Evropski komisiji, Bernie Merkel je že leta 2013 na Evropskem zdravstvenem forumu javno opozoril, naj ne gojimo nobenih iluzij o zviševanju standardov na področju zdravstvene oskrbe ali dobave zdravil: »Zapomniti si morate, da Amerika dobro deluje za tiste z denarjem, za tiste brez njega pač ne tako zelo«.

Pogajanja o TTIP od vsega začetka potekajo v strogi tajnosti. Javnost nima dostopa do dokumentov v zvezi s pogajanji. Še celo evropskim parlamentarcem in vladnim uradnikom držav članic je dovoljen dostop do dokumentov le v za to določenih bralnih sobah, kjer velja stroga prepoved vsakršnega kopiranja ter odnašanja informacij v javnost.

Očiten je vpliv velikega kapitala (big business) na tajna pogajanja. Pri več kot 90% srečanj v okviru pogajanj glede TTIP, so bili prisotni in slišani le predstavniki podjetij. Predstavniki potrošniških in sindikalnih organizacij so imeli nasprotno, le nekajkrat priložnost izraziti svoja stališča.

Ne pozabimo, da je peticijo Evropske iniciative proti TTIP in CETA do danes (24.7.2016) podpisalo že 3.488.269 državljanov EU, kar za več kot trikrat presega pogoj za evropsko državljansko pobudo, ki je po Lizbonski pogodbi orodje za sodelovanje državljanov pri oblikovanju politike EU.

V Evropski uniji državljani še vedno protestirajo, za jesen se napovedujejo novi protesti. Širom Evrope se mobilizirajo številne civilne organizacije, nevladna gibanja, sindikati, politične stranke, ki nasprotujejo sporazumom, kot sta TTIP in CETA. Pridružujejo se jim številne regionalne in občinske oblasti, ki so do danes razglasile že več kot 1908 območij brez TTIP po vsej Evropi. In v zadnjem mesecu je kot prvo slovensko mesto in eno prvih v vzhodni polovici EU postalo območje brez škodljivih prostotrgovinskih sporazumov Celje, nekaj dni zatem pa še Maribor!

In sprašujem se – le katero bo naslednje?

Mateja Hočevar,
članica Iniciative za demokratični socializem