Foto: RTV SLO 3
V petek, 10.julija je Državni zbor na 10 redni seji sprejel novo deklaracijo o slovenski zunanji politiki. Nasprotovanje vsebini dekleracije s strani poslanske skupine Združena levica je v svojem govoru razložil poslanec Matej T. Vatovec.
Pred sabo imamo dolgoročni okvir slovenske zunanje politike. V koaliciji Združena levica Slovenije v tem okviru ne vidimo. Ta okvir, ki pod pretvezo evroatlantskih integracij zagovarja vse, kar predstavljata Evropska unija in NATO, ni okvir za zagotavljanje enakopravnih odnosov med narodi, za solidarnost in za splošno emancipacijo, ki jih zastopamo sami. Ta okvir je okvir, ki je proizvajal, še vedno proizvaja in bo proizvajal socialno in kulturno neenakost, povečevanje razlik med centrom in periferijo, med bogatimi in revnimi državami ter med prebivalci znotraj držav samih.
Zato se moramo distancirati predvsem od treh parol, ki so bistvo tega dokumenta, in ponuditi alternativo. Te tri parole so:
- Slovenija v jedru močne Evropske unije;
- NATO kot temeljni okvir nacionalne in evropske varnosti;
- krepitev čezatlantskega sodelovanja.
Prva parola. Jedro močne Evrope jasno govori o tem, da obstajata dve Evropi, da obstaja Evropa dveh hitrosti. Prosti trg Evropske unije in ekonomska politika, prilagojena velikim državam v centru, so pripeljali do zastoja v razvoju šibkejših držav periferije. Posebno v južni in jugovzhodni Evropi se razvojni zaostanek povečuje. Simptom so brezposelnost četrtine prebivalstva in več kot polovice mladih. Slepo poglabljanje ekonomske in monetarne unije, ki ga napoveduje deklaracija, bo položaj še zaostrilo. Alternativa je drugačna Evropa, ki prilagaja politike potrebam držav članic. Ta alternativa ni samo načelna, ampak tudi pragmatična: Slovenija ni v jedru Evropske unije. Izkušnje južnoevropskih držav in naše lastne izkušnje po prevzemu evra kažejo, da v razmerah prostega trga jedra ne bo dohitela.
Za parolo o močni Evropi, ki bo sposobna uveljavljati interese članic kot ena ključnih globalnih igralk, pa se skriva še en interes. Nadaljevanje imperialistične geopolitike. Naš interes je drugačna Evropa, ki se ob prenehala z vmešavanjem v druge celine in soseščino. Ta alternativa ni samo zaželena, ampak je tudi realistična, njeno izpolnjevanje pa ne pomeni nič drugega kot do, da bi se približali idealu »velike evropske družine«, ki bi dejansko bila solidarna, enakopravna in pravična. To sedaj ni. Taka EU, kot jo sedaj poznamo, je proizvedla vrsto humanitarnih kriz. Sodeluje pri vseh večjih vojaških akcijah ZDA, vključujoč Afganistan in Irak, sodelovala je v destabilizaciji Libije in celotne severne Afrike. Nič ne stori v primeru Palestine. Dejanja take EU proizvajajo sesutje socialne države, revščino in vsesplošno bedo. Dejanja take EU vzdržujejo humanitarne krize. Taka EU je še vedno Trdnjava Evropa.
Druga parola. NATO ni temelj nacionalne in evropske varnosti. Temelj nacionalne varnosti so prijateljski odnosi s sosednjimi državami in lastne obrambne sile. Jasno je, da NATO ni temelj evropske varnosti, temveč glavni dejavnik destabilizacije, od Ukrajine preko Bližnjega vzhoda do južnega Pacifika. Načelna in realna alternativa tej nenačelni zvezi je neblokovski položaj Slovenije po zgledu nevtralnih držav, kot so Avstrija, Švedska in Finska.
Tretja parola, o okrepljenem čezatlantskem sodelovanju, za seboj skriva nadaljevanje podrejanja Evropske unije škodljivi ameriški zunanji politiki. NATO nikakor ni več obrambna zveza, če je to sploh kdaj bila, njegova edina funkcija je ohranjanje ameriške hegemonije v 21. stoletju. Skupna evropska zunanja politika mora biti neodvisna od ameriške, ali pa je bolje, da je ni. Agresivna ameriška politika nasproti Ruski federaciji in Kitajski pelje v konfrontacijo, ki jo lahko prepreči samo nevtralna drža Evropske unije.
In ne nazadnje, prepričanje, da so evropsko-ameriški privilegiji v mednarodnih odnosih upravičeni in neizogibni, je v nasprotju z demokratično voljo večine naših državljanov. Raziskava znamenitega Gallupovega inštituta je, recimo, pokazala, da kar 52 % Slovencev ne odobrava delovanja ameriške administracije. Po deležu neodobravanja smo na tretjem mestu, celo pred Rusijo.
To je samo en kazalec, ki kaže, da je pri nas še zelo živa spontana protiimperialistična drža, ki je krasila boj za severno mejo, jugoslovanske prostovoljce med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno, borce narodnoosvobodilnega boju in politiko neuvrščenosti.
Zato deklaracija po naši oceni ni samo v nasprotju z načeli koalicije Združena levica, ampak tudi z večinskim razpoloženjem prebivalstva. Iz izkušenj seveda vemo, da državljani večinsko nasprotujejo tudi neoliberalnim politikam, kakršna je privatizacija, pa se zaradi tega vlada ne premakne.
Če si želimo enakopravne, socialne, solidarne in pravične Evrope, moramo to tudi zahtevati in to skušati zgraditi. Predlagana deklaracija tega ne izraža. Pod pretvezo nekakšne »nove usmeritve« slovenske zunanje politike ta deklaracija samo še poglablja politiko, ki pomeni nemo kimanje diktatom iz Bruslja in Washingtona.
Leta 1999 smo v prejšnjo deklaracijo zapisali: »Na področju globalnih in regionalnih ekonomskih odnosov se Slovenija zavzema za rešitve, ki zagotavljajo polno zaposlitev, višjo kvaliteto življenja in pogoje za gospodarski ter družbeni napredek in razvoj.« Teh načel nismo dosegli, s trenutno deklaracijo, ki jih niti ne omenja, pa jih zagotovo ne bomo.
