V Novi Gorici se z birokratskimi ovirami onemogoča odprtje Pro Bono ambulante, čeprav je slednja usposobljena za reševanje zdravje in življenje ljudi s socialnega dna. Matej Tašner Vatovec je zato na ministrico za zdravje Marijo Milojko Kolar Celarc naslovil dve vprašanji: ali namerava kakorkoli ukrepati v smeri določanja bolj jasnih in enostavnejših pravil za vzpostavljanje Pro Bono ambulant? In drugič, ali rast števila Pro Bono ambulant vlada vidi oziroma razume kot znak nedelovanja sistema univerzalne dostopnosti zdravstvenih storitev? Poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju:
V Sloveniji že dalj časa opazujemo rast tako imenovanih Pro Bono ambulant. Najprej v Ljubljani, potem v Kopru in tudi Mariboru. Ki zagotavljajo, seveda, zdravstvene storitve ljudem brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ob javno priznanem sistemu zdravstvenega varstva se tako vzpostavlja nek paralelni sistem, vzporeden sistem ambulant za socialno ogrožene, ki se financirajo zgolj s prostovoljnimi prispevki in v katerih delajo zdravstveno osebje seveda prostovoljno. Zdaj te dni se odpira četrta taka ambulanta v Novi Gorici, na vidiku pa je najbrž tudi še peta v Velenju. Ob vzpostavljanju te ambulante v Novi Gorici pa smo bili priča precej birokratskim oviram in zapletom, ki so odprtje te ambulante neposredno zavlekle. Pro Bono ambulante zdaj nimajo svojega mesta v mreži zdravstvenih ustanov in prav tako nimajo nikakršnih reguliranih standardov, ki veljajo za zdravstvene objekte, opremo, osebje in tako naprej. Se pravi po kriterijih po katerih bi naj delovale. Tako so pravzaprav na milost in nemilost prepuščene državnim uradnikom, ki včasih tudi zelo dolgo oziroma dlje časa obravnavajo njihove vloge za opravljanje dejavnosti kot je tokrat v primeru Pro Bono ambulante v Novi Gorici. Ta na potrditev ministrstva čaka že dlje časa in ob tem, da je že usposobljena reševati zdravje in življenje ljudi, seveda iz socialnega roba. Čeprav gre pri ustanavljanju teh ambulant po eni strani za hvale vredno filantropsko delo zdravstvenega osebja, ki vse to opravlja, ponavljam, prostovoljno in ljudem v stiski nudi zdravstveno pomoč, ki je drugje najbrž ne bi dobili so te ambulante po drugi strani na nek način tudi potuha državi, da še naprej sistematično ruši univerzalno dostopnost zdravstvenega sistema.
Ob vse večji nedostopnosti zdravstvenih storitev Pro Bono ambulante zagotavljajo, da tudi ljudje na obrobju družbe še vedno dobijo nek minimum zdravstvenih storitev in dejstvo, da se število Pro Bono ambulant in število njihovih pacientov pravzaprav ves čas veča kaže na določeno zgrešenost zdravstvenih politik te države.
Zaradi tega vas sprašujem dvoje in sicer ali nameravate kakorkoli ukrepati v smeri določanja bolj jasnih in enostavnejših pravil za vzpostavljanje Pro Bono ambulant in drugič ali rast števila Pro Bono ambulant vidite oziroma razumete kot znak nedelovanja sistema univerzalne dostopnosti zdravstvenih storitev? Hvala.
Odgovor ministrice Marije Milojke Kolar Celarc in nadaljnja razprava z dr. Tašner Vatovcem je dostopna na magnetogramu Državnega zbora (od traka 49 naprej). Ob koncu razprave je Matej Tašner Vatovec zahteval, da se na naslednji redni seji o tem vprašanju v Državnem zboru opravi še splošno razpravo.
