Objavljamo prispevek, ki ga je ob razglasitvi volilnih rezultatov v laburistični stranki pripravil Marko Dimač, ki spremlja dogajanje v stranki iz prve roke v britanskem mestu Nottingham.
Volitve v Laburistični stranki in progresivna levica v Veliki Britaniji: leto preizkušenj za Jeremya Corbyna in pot naprej
Leto, odkar je Jeremyu Corbynu uspelo priti na čelo laburistične stranke v prvem krogu volitev s podporo 59.5% članstva, je le-to spet odločalo o vodstvu stranke. Vendar je stranka po udaru ‘New Labour’ frakcije v obdobju po Brexit referendumu že malo drugačna kot tista leto dni nazaj. Članstvo stranke se je pod Corbynom povzpelo preko številke pol milijona, hkrati pa so se vzpostavile mreže gibanj, kot je Momentum. Corbyn je ponovno slavil, z za nekaj procentov izboljšanim rezultatom se je zanj tokrat odločilo 61.8% članstva.
Program laburistične stranke pod vodstvom Jeremya Corbyna je prelomil s neoliberalnim konsenzom, ki ga je sklenil ‘New Labour’ pod Tonyjem Blairom. Corbynov tabor ostro nasprotuje varčevalnim ukrepom in se zavzema za vzpostavitev nacionalne investicijske banke, ki bi zagotovila sredstva v višini 500 milijard funtov za obnovo skupnosti in industrije v Veliki Britaniji. Laburistična stranka s Corbynom na čelu je izdala Manifest o digitalni demokraciji, ki se zavzema za več oblik participacije, odprtokodno tehnologijo ter svobodno in dostopno internetno povezavo za vse. Poleg tega predstavlja pomemben del programa prehod k obnovljivim virom energije, vnovična nacionalizacija železnic in zaustavitev privatizacije javnega zdravstva (NHS) ter dodatna sredstva za njegovo delovanje.
Zaradi novih politik, ki ogrožajo interese establishmenta, je ‘New Labour’ frakcija že pred referendumom o članstvu v EU pripravljala udar, da bi z Corbynom obračunala še pred naslednjimi volitvami. Takoj po referendumu so se vrstili odstopi članov laburistične vlade v senci, ki so bili natančno načrtovani in medijsko usmerjeni v diskreditacijo vodje stranke pod pretvezo, da le-ta nosi odgovornost za izstop Velike Britanije iz EU. Poslanska skupina je izglasovala nezaupnico in s tem sprožila nove volitve v stranki. Zarotniki z desnega krila stranke so Corbyna skušali izključiti iz volilne tekme, tako da so zahtevali, da si le-ta zagotovi 51 nominacij med nenaklonjenimi poslanci v parlamentu, kljub dosedanji praksi, kjer to ni bilo potrebno. Hkrati pa so želeli več desettisočim članom, ki so se včlanili po januarju 2016, odvzeti pravico do glasovanja. Oboje je v končni fazi ovrglo vrhovno sodišče. Po tem neuspelem poskusu je izvršni odbor stranke pod nadzorom desnega krila zvišal članarino za nove člane iz nekaj funtov na kar 25 funtov in skušal s tem preprečiti glasovanje volivcem iz delavskega razreda, ki si takšen strošek težje privoščijo. Corbyna je na volitvah izzval Owen Smith, predstavnik New Labour frakcije. Kljub mantri, da Jeremy Corbyn s svojimi politikami ni izvoljiv na naslednjih parlamentarnih volitvah, pa je bil Smith prisiljen pomakniti se v levo in delno ‘posvojiti’ določene politike trenutnega vodje laburistične stranke. Mnenje članstva je na Corbynovi strani, kar kaže tudi 285 nominacij lokalnih odborov laburistične stranke, ki jih je prejel nasproti Smithovih 53. A napadi na levico, ki jo predstavlja Corbyn, se s tem niso končali, saj so kmalu pričeli iz stranke izključevati njegove podpornike z obtožbami o antisemitizmu in skrajnem levičarstvu z namenom, da bi vplivali na rezultat volitev.
Kljub temu pa kaže, da Corbyn ima podporo preko 80% lokalnih odborov in vseh najpomembnejših britanskih sindikalnih zvez. Desno krilo stranke je večkrat dokazalo, da je pripravljeno poseči po vseh sredstvih in da se tudi po volitvah ne bo sprijaznilo z rezultatom. Gibanje, ki je aktiviralo velike množice ljudi in pripeljalo mnoge v laburistično stranko, bo moralo stranko demokratizirati in iz nje spet narediti socialistično organizacijo, ki predstavlja skupnost in teži k ekonomiji onkraj kapitalizma. Po zmagi na volitvah se bo britanska levica morala soočiti z vplivnim finančnim sektorjem v londonskem Cityu in drugimi strukturami britanskih političnih in kapitalskih elit. Okoliščine, v katerih deluje kapital, ki je danes globaliziran, so popolnoma drugačne, kot so bile v drugi polovici 20. stoletja in to bo morala levica v Veliki Britaniji upoštevati, če bo želela uspeti v radikalni transformaciji družbe.
Britansko družbo, ki jo je v osemdesetih letih opustošil neoliberalizem in ki je v letih 1983-84 brutalno obračunal s stavko rudarjev ter tako zlomil hrbtenico organiziranega delavskega gibanja, bo morala nova levica preroditi z ustvarjanjem novih solidarnostnih mrež in implementacijo socialističnih politik 21. stoletja: tehnološki napredek in pospešena avtomatizacija kličeta pa krajšemu delavniku, po premisleku o univerzalnem temeljnem dohodku, avtonomiji, enakosti in participaciji vseh pri redistribuciji družbenega bogastva, ki ga proizvajamo. Tako kot drugod po Evropi tudi v Veliki Britaniji raste razočaranje nad trenutno politiko, ki služi le interesom kapitala. Iz teh razlogov se na eni strani krepi skrajna desnica, ki jo prestavlja UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva). Le-ta je za seboj potegnila tudi konservativno stranko, ki je razpisala referendum o članstvu v EU, iz katerega se je po razglasitvi rezultatov sprožil val ksenofobnih napadov. Na drugi strani pa se je zaradi specifičnosti britanskega volilnega sistema alternativa oblikovala znotraj laburistične stranke, kjer je leto nazaj socialdemokratsko vodstvo zamenjal socialistični Jeremy Corbyn. Politike, ki jih le ta predstavlja in gibanje, ki za njimi stoji pa so odgovor levice in edina alternativa rastočemu nacionalizmu, ksenofobiji in diktaturi kapitala.
