Delavkam in delavcem, ki svojo plačo zaslužijo z delom v podjetju/tovarni, je dolgoročno stabilno poslovanje podjetja v največjem interesu, zato so delavsko soupravljanje, samoupravljanje in delavsko solastništvo alternative obstoječemu modelu privatne lastnine in menedžerskega upravljanja, ki se uspešno dokazuje v mnogih podjetjih in zadrugah po svetu.
V Sloveniji pa imamo danes kljub mnogim izkušnjam iz socializma delavskih podjetij zelo malo, za kar obstaja več razlogov. Po instalaciji kapitalizma, ki se je zgodila praktično čez noč in tudi brez vsakega ljudskega odločanja o tem, saj se je napačno sklepalo, da pomeni odločitev za samostojno državo in večstrankarski sistem tudi nujno odločitev za kapitalizem, politika možnosti delavskega soupravljanja ni spodbujala, še več, tovrstna oblika lastništva je bila mnogokrat nezaželena in tako ni dobila potrebne podpore v zakonodaji. Vzpostavila sta se najmanj dva procesa: do tedaj družbena podjetja so v pogosto sumljivih okoliščinah in v skladu z neoliberalnimi načeli privatizirali posamezniki, in podpora politikov, ki so delovali v skladu z ideologijo, po kateri je bilo potrebno iz zakonodaje in življenja izbrisati vse, kar je imelo kakšnokoli povezavo s socialističnim sistemom. Zato je bilo v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji le malo uspešnih poskusov delavskih prevzemov podjetij. Država tovrstne samoorganizacije delavcev ni spodbujala.
Konec leta 2010, ko je šlo v stečaj podjetje za oblazinjeno pohištvo Tom, se je zbralo deset odpuščenih delavcev, ki so imeli voljo in znanje, da nadaljujejo proizvodnjo, saj podjetje ni propadlo zaradi pomanjkanja naročil, temveč zaradi neodgovornega vodenja in finančnega izčrpavanja. Prostori propadlega Toma v Mokronogu tako na srečo niso povsem opusteli. Del prostorov so delavci pred tremi leti najeli od stečajnega upravitelja, zagotovili nujna finančna sredstva iz lastnih prihrankov in posojil ter nadaljevali proizvodnjo uveljavljenih in kakovostnih sedežnih garnitur. Novemu podjetju M Tom gre danes dokaj dobro in načrtuje širitev, lahko bi zaposlovalo nove delavce.
Trenutni problem je lastništvo prostorov. Po stečaju starega Toma so prostori postali last Nove ljubljanske banke (NLB), po ustanovitvi t.im. slabe banke oz. Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) pa so bili kot del slabih terjatev prenešeni nanjo. M Tom danes posluje stabilno in raste, vendar še zdaleč ne tako, da bi si lahko privoščil prevelik strošek za nakup prostorov, v katerih delajo. Izklicna cena tri milijone evrov na prvi dražbi pred leti, ki jo je postavila banka upnica, je bila povsem nerealna. Cena tovarniške hale je zatem hitro padla na 1,8 milijona, nato pa še na 1,5 mio €, kar je še vedno precenjeno, zato na dražbi ni pritegnila nobenega kupca.
Danes želijo lastniki M Toma – zaposleni delavci in delavke, pridobiti lastništvo prostorov proizvodnje, ki se prodajajo. Odgovor DUTB je naslednji: “DUTB se bo glede na prejete ponudbe odločila v skladu s politiko zasledovanja optimizacije dosežene cene.” Znano je, da ima slaba banka DUTB že neokusno visoko “optimizirane” plače vodstvenega kadra, poleg tega pa so v letu in pol za plače zunanjih svetovalcev porabili še 12 milijonov €, za delo, ki bi ga sicer morali opraviti njihovi dobro plačani zaposleni kadri. Finančne krize glede plač in honorarjev v DUTB očitno ni občutiti. Danes je DUTB tista, ki bo s prodajo prostorov odločila o usodi delavskega podjetja M Tom. V slabem scenariju se lahko najde zunanji kupec, ki bo ponudil višjo kupnino, kot so jo sposobni zagotoviti delavci, lastniki podjetja M Tom. V tem primeru se lahko triletna zgodba uspešnega delavskega podjetja hitro konča.
