Pričujoče besedilo je govor, ki ga je imel Luka Mesec, koordinator sveta Iniciative za demokratični socializem in član poslanske skupine Združena levica v Državnem zboru, kot častni govorec na 11. tradicionalni bakladi na Sabotinu dne 8.5.2015.
Na današnji dan obeležujemo dan zmage nad nacifašizmom in konec največje morije v zgodovini človeštva. Vojna, ki je terjala več kot 60 milijonov življenj, se je končala s podpisom nemške kapitulacije, najprej z zahodnimi zavezniki 8. maja 1945, nato pa še s Sovjetsko zvezo 9. maja 1945.
Ob omembi druge svetovne vojne se vsakokrat spomnim na besede angleškega vojaka v filmu Duh leta ‘45, ki je dejal, da se v veliki vojni niso borili samo proti fašizmu, Nemčiji ali zunanjemu sovražniku, ampak predvsem zato, da se po vojni ne bi vrnili v svet, v katerem so živeli pred njenim začetkom.
Podobno bi medvojno razpoloženje verjetno komentiral vsak jugoslovanski partizan, kot tudi vsi, ki so bili v odporniških gibanjih po vsem svetu pripravljeni žrtvovati svoja življenja za izkorenjenje nepravičnosti starega sveta in izgradnjo nove, pravične, demokratične, solidarne; socialistične družbe.
Druga svetovna vojna namreč ni bila samo vojna med državami. Če je bila prva svetovna vojna še vedno klasični spopad 19. stoletja, v katerem so različne narodne armade v jarkih trošile nešteta življenja, da bi povečale ozemlja svojih gospodarjev, je druga svetovna vojna gospodarjem ušla iz rok. V novi vojni so v boj vstopile ljudske množice. Te pa se niso borile le proti zunanjim zavojevalcem, ampak tudi in predvsem proti staremu redu, torej proti domačim vladajočim razredom, proti lastnim gospodarjem.
Osvobodilnim gibanjem, temu nepričakovanemu otroku vojne, je po vsem svetu šlo predvsem za to, da vrže stari, nepravični, izkoriščevalski in človeka nevredni svet na smetišče zgodovine. Za generacijo, ki je eno vojno že doživela,je bilo nesprejemljivo, da bi bil izkupiček druge svetovne vojne tako boren, kot je bil v prvi. Da bi bili žrtvovani milijoni življenj samo za to, da bi premaknili državne meje in nadaljevali stari red z vsemi svojimi krivicami in grozotami.
Ljudje, ki niso bili pripravljeni sprejeti gromozanskih žrtev, bolečin in odrekanj za tako nesmiselne cilje, so se po vsem svetu v milijonih pridružili osvobodilnim in revolucionarnim gibanjem. Od Jugoslavije do Pacifika, od Urala do Indokine. Pri nas je bila to Osvobodilna fronta. Edina, ki se je na slovenskih tleh bojevala tako proti zunanjemu sovražniku (z domači kolaboranti vred) kot tudi za izkoreninjenje starega reda in socialno revolucijo!
A prav ta, socialno-revolucionarno vsebina Osvobodilne fronte je danes najpogosteje prikazana kot nekakšna prevara znotraj NOB. Vendar pa je prav socialna revolucija najpomembnejši del osvobodilnega gibanja. Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14-urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom.
Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakrkšna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.
Šele po drugi svetovni vojni se je zares začelo 20. stoletje. Levica, ki je imela v tistih časih “veter v jadrih in zgodovino na svoji strani”, kot je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, je v desetletjih po vojni povsod po svetu izgradila moderno socialno državo, javno šolstvo, zdravstvo, ženske pravice, polno zaposlenost z osemurnim delavnikom in vsem ostalim, kar je brezpraven proletariat dvignilo v srednji razred.
To nikakor niso bile samoumevne pridobitve, gre za rezultate svetovne socialne revolucije.
****
A skozi desetletja zgodovinske pozabe se je stari red potihoma vendarle vrnil. Na Zahodu ob prepričanju, da so zdaj “vsi srednji razred”, kot je dejal ameriški predsednik Bill Clinton, pri nas pa s sanjanjem tisočletnega sna o samostojnosti, v kateri smo kot “staro” zavrgli vse, kar je imelo okus po socializmu in se prepustili obljubam neoliberalnega kapitalizma o “koncu zgodovine”.
Tako smo izpustili iz rok vse, kar so nam generacije naših staršev in starih staršev priborile in izgradile med vojno in po njej. Socialna država nam propada pred lastnimi očmi, generacija mladih, moja generacija, bo prva po drugi svetovni vojni, ki bo živela slabše od svojih staršev. Kapitalistični razred se je obnovil in dodobra oplenil državo. Servilna politika pa zdaj z izgovorom zavez EU razprodaja še zadnje ostanke državnega premoženja, ki so ga generacije pred nami z lastnimi žulji gradile.
Kriza je še enkrat razgalila vso bedo in dvoličnost liberalnega kapitalizma. Pokazalo se je, da v Evropski uniji nismo združeni v različnosti, ampak da smo se ujeli v Evropo dveh hitrosti, kjer so nekateri bistveno bolj enaki od drugih. To so plodna tla za vzpon novih oblik šovinizmov in fašizmov. Po Evropi že vidimo vzhajajoča fašistična gibanja, kot so grška Zlata Zora, madžarski Jobbik ali nemška Pegida, katere bivši vodja se je celo slikal v Hitlerjevi pozi.
Spet se je uresničil stari rek: ko kapitalizem razpada, smrdi po fašizmu.
Na mejah EU pa se že slikajo obrisi nove vojne. Ukrajina in Bližnji vzhod sta le dve območji, kjer so politične in ekonomske napetosti, ki jih ustvarja trenutni svetovni red, odjeknile v oborožen spopad.
****
70. obletnica dneva zmage ima zato precej grenak priokus. Kar je bilo pridobljeno s socialno revolucijo, je odpravljeno ali pa nam to vladajoči trgajo iz rok. Stari red se je vrnil, kriza, ki je pred nami, pa je strašljivo podobna tisti iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Obzorje se vse bolj mrači. Konflikti na mejah Evrope vse bolj vplivajo tudi nas nas same. 70. proslavo Dneva zmage v Moskvi so zmago nad nacifašizmom povsem zameglile trenutne politične napetosti. Tudi v Sloveniji.
Tovarišice, tovariši, vse bolj jasno postaja, da lahko novo katastrofo prepreči samo ponoven upor.
Za ponoven upor, da Dan zmage ne postanee dan pirove zmage!
