Od začetka krize v Sloveniji pred dobrimi petimi leti so se zamenjale že tri vlade.
Prva, Pahorjeva, je strmoglavila, ko je s predlogoma pokojninske reforme in uvedbe malega dela uspela proti sebi poenotiti študente, upokojence in sindikate. Druga, Janševa, se je zaletela v zid z drastičnim varčevanjem, napovedjo tretjega vala privatizacije, slabe banke in vpisa fiskalnega pravila v ustavo. Tudi tej se je zgodilo ljudstvo. Tretja, vlada Alenke Bratušek, ki je dejansko izvedla vse te reforme, pa se je uporu izognila le tako, da je strmoglavila samo sebe, še preden se je upor zgodil. Upor, ki zaradi razblinjenih sanj o “drugi Švici” in “svetilniku Evrope,” ki so nam jih risali politiki vseh barv zadnjih 20 let, tli že vse od začetka krize, je v juliju 2014 dobil tudi svoj volilni odraz.
Ne pretiravam, če rečem, da julijske volitve – sodeč po spremembah v razmerjih politične moči – za razmere parlamentarne demokracije pomenile pravo revolucije. Dve tretjini starih poslancev sta izgubili mandate. Skoraj polovico parlamenta sta zasedli stranki, ki sta na volitvah nastopili prvič: Stranka Mira Cerarja in Združena levica. Stari politični bloki se potapljajo. V ospredje so stopile nove sile in novi obrazi.
Pričakovanja so zato upravičeno velika. Ljudje so volili nove obraze, ker so zaupali, da bodo v politiko prinesli nove koncepte in končno našli pot iz krize. A po današnjem dnevu bodo razočarani. Nova ministrska ekipa, ki smo jo zaslišali v preteklem tednu, ni pripravljena in ni sposobna za radikalni preobrat, s katerim bi država po razvitosti in družbenem standardu spet začela dohitevati razvitejši Zahod, kot ga je v zadnjih 70-ih letih skoraj neprekinjeno – če izvzamemo osem let jugoslovanske krize. Prepotrebnega preobrata ni pričakovati, saj ministri, ki smo jih zaslišali v zadnjem tednu, v slovenski politični prostor ne prinašajo nikakršnih novih konceptov in rešitev.
Nasprotno. Sodeč po zaslišanjih bo ta vlada nadaljevala vse ključne projekte in politike, ki so odnesle prejšnje tri vlade. Slišali smo, da se bo privatizacija nadaljevala. Da mora biti javne uslužbence strah za njihova delovna mesta. Da se bo nadaljevalo varčevanje pri najšibkejših slojih. Da je potreben poseg v pokojnine. Da se škodljivega fiskalnega pravila ne bo izbrisalo iz ustave, ampak operacionaliziralo. Da največje slovenske banke po koncu mandata ne bodo več v javni lasti.
Za piko na i je kandidat za finančnega ministra tak program poimenoval »gospodarska osamosvojitev.« Oprostite, ampak če je to gospodarska osamosvojitev, potem očitno prihajamo v čas orwellovskih parol tipa “Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tak program namreč ni nič drugega kot dokončna podreditev te države tujim centrom moči in uklonitev prebivalstva samovolji finančnih trgov.
***********
Na politično-ekonomskem področju nam tako nastajajoča vlada ne daje nobenega razloga, da bi jo podprli. Kaj pa na etičnem? Mandatar Miro Cerar je v svojem programu na prvo mesto postavil etiko in moralo. A v slabih dveh mesecih od volitev se je že pokazalo, da se njegova etična načela vsakič, ko se soočijo s politično prakso, razblinijo. Ko se je Alenka Bratušek samoimenovala za evropsko komisarko, bi si Miro Cerar kot mandatar lahko vzel zadnjo besedo, a si je po klicu iz Bruslja premislili. Raje je pozabil na etiko, kot da bi se zameril bruseljskim šefom.
Tudi Karl Erjavec se je samoimenoval, a proti njemu premier ni protestiral. Nasprotno, nagradil ga je z mestom zunanjega ministra. Tudi tukaj se je etika umaknila politiki.
V primeru TEŠ-6 je Miro Cerar že med koalicijskimi pogajanji popustil šaleškemu lobiju. V prvih osnutkih koalicijske pogodbe se je obetala revizija ekonomike poslovanja elektrarne, a so v potrjeni pogodbi to klavzulo črtali. In pri tem pozabili, koliko bo to stalo državljane. Spet se je etika umaknila politiki.
Koalicijska pogodba marsikatero stvar pušča odprto, a eno je jasno: varčevalo se bo pri socialno najšibkejših. Transferji, ki so zamrznjeni že tri leta, bodo zamrznjeni še naprej. Nadaljevala se bo politika prejšnjih dveh vlad. Etika se je zopet umaknila politiki: najlaže je varčevati pri najšibkejših. S tem ne želim osebno diskreditirati vlade ali njenih ministrov, temveč opozoriti na razlike med besedami in dejanji, ki že po dveh mesecih bijejo v oči.
*****
Danes torej dobivamo novo vlado z novimi obrazi, a s starimi recepti in starimi politikami.
Ta mandat bo očitno še ena zapravljena priložnost, da bi vendarle izkoristili možnosti, ki jih Slovenija še ima, in se vendarle izvlekli iz krize. Da bi ogromno državno lastništvo vzeli za izhodišče strateško vodenega demokratično koordiniranega gospodarstva. Da bi iz bank v javni lasti napravili razvojno usmerjene banke, ki bi investirale tja, kjer ima Slovenija primerjalne prednosti. Da bi okrepili in dogradili temelje gospodarstva, ki bi omogočili avtonomen razvoj te države, ne pa, da jih dokončno spodkopljemo in državo periferiziramo.
Ne, očitno se je laže pokoriti diktatu okoliščin in vse to izpustiti iz rok, ljudstvo pa z dobro plačanim piarom prepričevati, da je razprodaja pot iz krize. Če bi bilo to res, potem bi danes Hrvaška in celotna vzhodna Evropa cveteli od polne zaposlenosti in tehnološke razvitosti, da bi se ljudje tja množično preseljevali. Pa se ne. Namesto tega se odseljujejo.
In tudi pri nas ne bo nič drugače. Združena levica bo zato danes glasovala odločno proti tej vladi. Hkrati pa v vas polagamo upanje, da si vendarle premislite, preden se tudi vam zgodi ulica. To ni grožnja, ampak dobronameren nasvet. Kot je dejal Einstein: “Norost je delati venomer isto in pričakovati drugačne rezultate.”