Irak, Sirija, Afganistan, Jemen – le nekateri najbolj poznani primeri kriznih žarišč, čigar prebivalstva so po zaslugi zunanjih intervencij postala žrtve medetničnih obračunavanj, retradicionalizacije in državljanskih vojn v polnem razmahu. Ena izmed teh družb je tudi Libija, še pred slabimi petimi leti ena izmed gospodarsko razvitejših in stabilnejših držav na kontinentu ter v prijateljskih odnosih s s številnimi zahodnimi voditelji. Kako je prišlo do obrata k stanju, ki smo mu priča danes?
Da bi to razumeli, moramo najprej pogledati v polpreteklo zgodovino, v kateri je državo dobrih 42 let vodil režim polkovnika Moamerja Gadafija. Ta je skupaj z Revolucionarnim svetom na današnji dan, 1. septembra 1969, odstavil kralja Idrisa in kmalu zatem Libijo priključil Gibanju neuvrščenih ter prizadevanjem za arabsko enotnost in protiimperializem. Nasprotovanje politikam Združenih držav Amerike in Izraela ter podpora osvobodilnim gibanjem v Palestini in Siriji so pripeljali do zunanjepolitičnih zaostritev, čigar vrelišči sta bombardiranje Tripolija s strani ZDA na ukaz predsednika Reagana leta 1986 in 270 žrtev padca ameriškega potniškega letala, ki sta ga strmoglavila libijska terorista leta 1988. To je odnose z zahodom še zaostrilo, država pa je postala mednarodno izolirana in tarča sankcij.
Da bi dosegel odpravo mednarodnih sankcij, je Gadafi po večletni izolaciji prevzel odgovornost za napad nad Lockerbyjem, družinam žrtev izplačal odškodnine in izročil osumljene organizatorje napada. Sankcije so bile odpravljene in surovinsko bogata severnoafriška država je začela s trgovanjem z razvitimi državami Evrope. Vrstili so se pomembni državniški obiski: Blair, Sarkozy, Berlusconi, Hillary Clinton in drugi visoki gostje, med drugim pa tudi predsednik RS Borut Pahor.
Notranjepolitično lahko rečemo, da je Libija primer režima, ki je izšel iz tradicije “arabskega socializma” in ki je kljub pomankljivostim uspel v praksi vpeljat nekatere sekularne in univerzalistične pridobitve. Tako sta bila kljub sankcijam in vladavini ekscentričnega Gadafija izobraževanje in zdravstvo brezplačna, oba sistema pa med bolje vzdrževanimi v regiji. V Libiji je bil zgrajen največji namakalni sistem na svetu, ki je omogočil kmetovanje in razvoj mest sredi puščave. Država je podpirala kmetovanje s podeljevanjem bivališč, obdelovalnih površin, orodij in semen. Država je subvencionirala mladoporočence in mlade družine. Prebivalci so bili deležni subvencionirane elektrike in prilivov od izvoza nafte. Pred prihodom Gadafija na oblast je bilo opismenjenih približno 25 odstotkov prebivalcev, leta 2011 pa je bil izmerjeni odstotek pismenih državljanov 87 odstotkov.
Nato je prišlo leto 2011, leto “arabske” pomladi. Najprej je padel Ben Alijev režim v Tuniziji, sledil je padec Hosnija Mubaraka v Egiptu, nato pa so protesti izbruhnili še v Siriji in Libiji. Po osmih mesecih spopadov med Gadafijevimi privrženci in uporniki se je mednarodna skupnost odločila za “humanitarno intervencijo” in v Libijo poslala vojaško pomoč upornikom. Ob padcu Tripolija in Sirte, zadnje Gadafijeve utrdbe, so polkovnika in njegove privržence uporniki zajeli, mučili in pobili. Uporniki so slavili, mednarodna skupnost je podprla prehodno vlado. Mnogi so naivno pričakovali, da je to konec krize in pot k spravi. Zelo kmalu pa je postalo jasno, da uporniška vlada nikakor nima tovrstnih namenov. Sledil je lov na ostanke Gadafijevih podpornikov in gibanje Džamahirija. Zapiranje ljudi, osumljenih podpore bivšemu režimu, brez sodne obravnave, je postalo stalna praksa. Milice so prevzele oblast v mestih in še dandanes izvajajo teror nad ljudmi. Najmnožičnejše žrtve maščevanja uporniških milic pa so temnopolti prebivalci mesta Tawarga, ki so sistematično obtoževani podpore režimu. Tako je v Libiji po uspešnem prevratu prišlo do sistematičnega kršenja človekovih pravic, zapiranja, mučenja in pobijanja nedolžnih ljudi.
Danes v Libiji ni centralne vlade. Država je razdeljena na tri dele, ki jih vodijo tri različne “vlade”, ki se med seboj ne priznavajo. Vzporedno z bojem proti Gadafijevim lojalistom tako poteka še boj za oblast in monopol nad nafto, v katerega so se že med bombardiranjem zagreble zahodne sile in od uporanikov izsilile pravico do izkoriščanja. Vzhod in zahod države sta tako popolnoma razdeljena, na jugu pa se plemena upirajo vsaki obliki oblasti. Večina libijskih plemen je namreč v boju za oblast podprla Saifa Al-Islama, Gadafijevega sina. V teh razmerah je nekoč stabilna in varna država postala gojišče terorizma. Pripadniki Islamske države so leta 2014 v posebni operaciji zasedli obmorsko mesto Derna, kmalu zatem pa osvojili še Sirto. Islamska država uspešno osvaja ozemlje v državi, ki je že vse od intervencije sil NATO lovišče za različne vojaške milice. Na jugu pa prihaja do vse hujših spopadov med pripadniki skrajne skupine Al Kajda in plemenskih milic. Mednarodna skupnost in mediji molčijo, medtem pa se ozemlja pod oblastjo skrajnežev vse bolj približujejo italijanski obali. Trenutno v Libiji na pot v Evropo čaka več kot 450.000 ljudi, ki so prisiljeni v beg, proti Evropi pa že bežijo množice afriških ekonomskih migrantov.
