Komentar Iniciative za demokratični socializem o predlogu uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu oziroma semenih

Predlog uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu oziroma semenih, ki ga je Evropska komisija 6. maja letos sprejela in poslala v obravnavo Evropskemu parlamentu, kakor vse prejšnje uredbe s tega področja temelji na nekaterih predpostavkah, ki jih glasno izražajo neoliberalne politike zadnjih tridesetih let (sporazum TRIPS, UPOV) in ki so se v praksi že izkazale za povsem zmotne in izjemno škodljive. Tržni mehanizmi konkurence med zasebniki naj bi bili po teh prepričanjih najboljši način za pospeševanje tako zasebnega kakor splošnega blagostanja. Konkretno naj bi zaščita rastlinskih sort prinesla večjo konkurenco med žlahtnitelji in s tem večjo raznolikost sort, boljšo kakovost in večji donos pridelkov, zmanjšano porabo kemikalij in manjše vložke kmetov. Ker pa imajo žlahtnitelji pri razvoju novih sort velike stroške, naj bi jim družba z ustrezno zakonodajo zagotovila pravično povračilo, da ne bi razvoj novih sort zastal.

Posledice pa so povsem nasprotne od deklariranih. Delež globalnega trga semen, ki ga obvladuje deset največjih korporacij, je od leta 1995 do 2012 zrasel s 37 na 74 %. Delež največjih treh korporacij (Monsanto, DuPont, Syngenta) je zrasel z 20 % iz leta 2002 na 53 % v letu 2009. Ista podjetja obvladujejo tudi več kot dve tretjini svetovnega trga z agrokemičnimi proizvodi (gnojila, pesticidi, herbicidi). Razvoj gensko spremenjenih sort, odpornih na herbicide (predvsem glifosat, ki ga je patentiral Monsanto), je omogočil povečano porabo herbicidov. V ZDA je poraba glifosata narasla s 3.600 ton iz leta 1994 na 90.000 ton v letu 2007. Leta 2011 je prodaja glifosata Monsantu prinesla 27 % prihodkov. Hkrati je uporaba gensko spremenjenega bombaža v Indiji že prinesla katastrofalne družbene posledice. Indijski kmetje so med letoma 2007 in 2009 začeli množično uporabljati Monsantovo gensko spremenjeno sorto bombaža Bollgard 1, ker naj bi bila odporna na nekatere škodljivce. Semena te sorte so se prodajala po ceni, petkrat višji od cene klasičnih semen. Kmalu se je izkazalo, da sorta ni dovolj odporna na škodljivce, poraba pesticidov je skokovito narasla, z njo pa tudi zadolženost kmetov. Monsanto je leta 2010 priznal, da sorta ni izpolnila pričakovanj, in že ponudil novo različico semen, Bollgard 2. Breme neuspeha Monsantovega razvoja pa nosijo finančno zlomljeni, zadolženi in propadli indijski kmetje.

Obstoječa zakonodaja torej res zagotavlja povišanje profitov za žlahtnitelje, ne prinaša pa tako rekoč nobene od predvidenih koristi za družbo. Tveganje se eksternalizira tako v negativnih posledicah za okolje kakor v negativnih družbenih učinkih: v rasti cen kmetijskih pridelkov na eni strani in v stroških, ki nastajajo zaradi propada kmetov, na drugi. Konkurence zaradi kartelnih dogovorov med korporacijami tako rekoč ni. S sprostitvijo trgov korporacije prevzemajo finančno oslabljena lokalna podjetja, javnim ustanovam pa onemogočajo dostop do obstoječih sort za nadaljnje raziskave. Predvidena večja raznolikost sort se zmanjšuje z izrinjanjem starih in tržno manj zanimivih sort – v Franciji je po letu 1980 s sprejetjem tovrstne zakonodaje propadlo vsaj 1500 starih sort rastlin. Delež investicij za razvoj novih sort pa glede na delež trga semen upada.

Pri pripravi predloga uredbe so bili navzoči predstavniki vseh največjih semenarskih podjetij. Očiten poskus popolne ilegalizacije kakršnekoli izmenjave semen med vrtičkarji in malimi kmeti ter ilegalizacija neregistriranih semen tako nista lapsus, ki bi ga v svoji nevednosti proizvedla Evropska komisija, temveč le najočitnejši poskus širjenja velekapitala na nova področja. Gre za poskus popolnega pravnega ločevanja producentov od produkcijskih sredstev, ki jih ti potrebujejo za pridelavo hrane, oziroma za poskus popolne podreditve celotnega procesa družbene produkcije hrane in s tem družbene reprodukcije velekapitalu. Prav tako predlagano obvezno RIN-testiranje prinaša prednosti samo velikim korporacijam, za katere je ta strošek zanemarljiv in ki jim omogoča dostop do celotnega trga Evropske skupnosti. Hkrati postopek privilegira že registrirane sorte in predpostavlja, da bodo vse koristne lastnosti novih sort znane že ob registraciji, kar je seveda popolnoma iluzorno. Taka ureditev popolnoma zanemarja možnost odkrivanja novih koristnih lastnosti s pomočjo samega gojenja rastlin v procesu pridelave hrane. S tem uredba dejansko omejuje možnosti raznolikosti in tako manjšim žlahtniteljem kakor kmetom jemlje možnosti za nadaljnji razvoj koristnih lastnosti.

Čeprav je bila pod množičnim pritiskom javnosti sprejeta določba, po kateri ni obvezna registracija sort za podjetja z deset ali manj zaposlenimi, ki na letni ravni ne presegajo prometa v vrednosti dveh miljionov evrov, je ta zmaga jalova in zgolj navidezna. Že malo večja vaška zadruga lahko hitro preseže kateregakoli od teh pogojev. Ker podjetja te velikosti ne morejo nikoli postati resni konkurenti niti na trgu semen niti na trgu hrane, je jasno, da je uredba povsem nasprotna od deklarativnih izjav o potrebi po samooskrbi in po okoljsko vzdržnem kmetijstvu ter bo nadalje usmerila evropsko kmetijstvo v okoljsko nevzdržno industrijsko pridelavo monokultur z visoko porabo škropiv in neobnovljivih virov energije. Ekološka proizvodnja hrane na okoljsko vzdržne načine bo vedno bolj omejena na potrošnjo premožnejših slojev, ki si lahko privoščijo višje cene teh izdelkov. Srednje velikim podjetjem (kot je recimo Semenarna Ljubljana), ki so glede pogojev registracije izenačena s korporacijami, pa bo grozil propad, kar bo povzročilo izginotje tržno manj zanimivih sort. Predlog poleg tega v 82. členu predvideva podaljšanje obdobja registracije z dosedanjih dvajsetih oziroma petindvajsetih let na trideset let, v 83. členu pa predvideva celo možnost neomejenega obnavljanja tridesetletnih obdobij registracije. S takimi določbami je onemogočeno, da bi rastlinske sorte v nasprotju na primer s patenti ali avtorskimi deli kadarkoli v prihodnosti prešle v javno last. To dolgoročno prinaša stopnjevanje akumulacije in koncentracije zasebnega lastništva vse do popolne privatizacije rastlinskih sort.

Pravica do hrane je v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic opredeljena kot temeljna človekova pravica, v 27. členu pa je tako opredeljena tudi pravica, ki vsakomur omogoča uživanje sadov znanosti. Obstoječa zakonodaja jasno postavlja interese kapitala nad človeške potrebe. Zasebna lastnina, ki naj bi bila temelj vsake demokratične družbe, je v kapitalizmu sveta le, kolikor služi samooplajanju kapitala in kovanju dobičkov. Ko gre za obrambo teh pravic, svetohlinski apologeti kapitalizma nimajo problemov z brutalnimi razlaščanji ljudi, pa naj gre za privatizacijo intelektualne dediščine človeštva, privatizacijo javnega sektorja ali za zaplembo zemljišč, hiš in ostalih najosnovnejših sredstev človeškega preživetja.

V Iniciativi za demokratični socializem smo prepričani, da preskrba s hrano ne more biti predmet restriktivne zakonodaje, prilagojene potrebam kapitala. Samooskrba s semeni je temelj samooskrbe s prehrano in ne sme ostati omejena na nekatere posameznike in društva, katerih delovanje je odvisno od prostovoljnega dela ter podvrženo muhavosti zasebnih donacij in krčenju javnih sredstev. Zato tako Ministrstvo za kmetijstvo kakor Državni zbor, Vlado in Evropski parlament pozivamo, naj predlog v celoti zavrnejo. Za pripravo novega predloga bo treba revidirati osnovne predpostavke in opustiti popolnoma zgrešeno prepričanje, da ekonomski subjekti, ki se na prostih trgih ravnajo po lastnih egoističnih potrebah in maksimizaciji profitov, najbolje zadovoljujejo družbene potrebe človeštva. Hkrati je treba zavreči nedemokratične modele priprave in sprejemanja zakonodaje pod močnimi vplivi najrazličnejših lobijev, ki trenutno prevladujejo v Evropski skupnosti. Zagotoviti je treba demokratično soodločanje in nadzor pri vseh ključnih odločitvah na vseh ravneh odločanja.

Novi predlog mora vsebovati določbe, ki bodo ustavile in obrnile trend privatizacije in monopolizacije rastlinskih sort ter izginjanja in koncentracije intelektualne dediščine človeštva v zasebnih rokah. Uredba mora spodbujati participativno vzgojo sort, prilagojenih lokalnim potrebam tako kmetovalcev kakor prebivalstva (podobni programi že obstajajo). Preprečevati mora nenadzorovano eksperimentiranje z gensko spremenjenimi sortami, predvsem tehnologijami t. i. »terminatorjev«, ki onemogočajo ponovni posevek semen. Spodbujati mora že obstoječe zunajtržne sisteme proizvodnje in cirkulacije tako dobrin kakor informacij v družbi ter hkrati iskati nove rešitve družbenega sodelovanja, vse od zadružništva, blagovne izmenjave, deljenja in kooperacije, pa do neprofitnih oblik prodaje in darovanja. Uredba mora ščititi pravico kmetov, da prosto shranjujejo, uporabljajo, izmenjujejo in prodajajo vse, tudi registrirane sorte semen (tak zakon je leta 2001 sprejela Indija). Kmetje namreč niso zgolj neposredni proizvajalci hrane, temveč ključen člen pri ohranjanju, razvijanju in širjenju novih in starih sort rastlin. Cilj Uredbe mora biti dejansko svobodna proizvodnja in kroženje dobrin, ki bodo služile zadovoljevanju človeških potreb, ne pa proizvodnja in prodaja dobrin na trgih, prilagojenih zahtevam kapitala.

Iniciativa za demokratični socializem (IDS)

Deli.