Kohezijska politika označuje mehanizem, s katerim poskuša Evropska unija regulirati, državam članicam pa hkrati omogočati čim bolj uravnotežen vzdržni razvoj. Poglavitni namen ekonomske in socialne kohezije, ki je bil leta 1986 zapisan tudi v Evropski enotni akt, je zmanjševanje neskladij med različnimi regijami ter zmanjševanje zaostalosti manj razvitih regij. Finančna sredstva za izvajanje kohezijske politike se zagotavljajo iz dveh strukturnih skladov, iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), ter iz Kohezijskega sklada.
Čeprav temeljne usmeritve kohezijske politike same po sebi niso v nasprotju s socialističnimi razvojnimi politikami, pa se znotraj institucij, odgovornih za implementacijo in izvajanje kohezijske politike, kaže izrazita nedemokratičnost in protisocialistična naravnanost. Vsiljevanje neoliberalnih ukrepov se kaže zlasti v priporočilih, v katerih Evropska komisija preko evropskega semestra države članice sili, da jih vključujejo v svoje programske dokumente. Ti dokumenti nato služijo kot podlaga za črpanje sredstev, pri čemer cilji, ki so socialno naravnani, kot so denimo zajezitev rasti stopnje brezposelnosti, tveganja revščine in podobno, praviloma niso predmet priporočil evropskega semestra.
Tako Priporočilo Sveta Sloveniji iz leta 2014 niti z besedico ne omenja revščine, kljub temu, da Slovenija sodi med države članice z najhitreje rastočo stopnjo revščine po letu 2008. Nasprotno, Svet v svojih priporočilih od Slovenije zahteva ukrepe, ki bi imeli za posledico dodatno povečanje stopnje revščine. Med take ukrepe sodi med drugim zniževanje minimalne plače.
Obstoječa platforma kohezijske politike pa se v nekaterih točkah vendarle ujema s socialistično razvojno alternativo. Pri tem imamo v mislih predvsem investicije v energetsko učinkovitost, spodbujanje zdržno naravnane prometne politike in zdržne mobilnosti, ohranjanje biotske raznovrstnosti, investicije v raziskave in razvoj (R&R) in podobno. Naloga socialistične alternative je prepoznati točke ujemanja in v največji meri izkoristiti evropska sredstva tam, kjer bodo izpolnjevala svoj osnovni namen: zmanjševati razlike in pomagati manj razvitim regijam pri njihovem razvoju, vse ostale, do socialističnih ciljev ignorantske ali celo škodljive ukrepe kohezijske politike pa je potrebno razgrajevati in jih preko vseh razpoložljivih mehanizmov demokratičnega delovanja preoblikovati tako, da bodo izpolnjevali svoj prvotni namen. Pri takem delovanju je nujno koordiniranje s političnimi zavezniki znotraj civilne družbe, sindikatov, zainteresirane strokovne javnosti in drugih.
KOHEZIJSKA SREDSTVA IN SLOVENIJA
Slovenija se uvršča med države članice, ki so neto prejemnice kohezijskih sredstev. Poleg Grčije, Portugalske, Cipra, Malte in Češke sodi med »zmerno razvite države članice«. Prav te države so tudi tiste, ki jih je kriza najmočneje prizadela. Šesto kohezijsko poročilo tako ugotavlja, da sta imeli Slovenija (14,7% BDP) in Grčija (12,7%) v letu 2013 največji proračunski primanjkljaj.
S poglabljanjem finančne, gospodarske in socialne krize so kohezijska sredstva v teh državah ostala edina razvojna sredstva. Posledično se stopnjuje tudi pritisk nanje, kar se v praksi kaže v tem, da je nadzor nad upravljanjem teh sredstev postal eden ključnih vzvodov oblastnih struktur in z njimi povezanih klientelističnih navez, ki so pozornost javnosti in medijev spretno preusmerili na vprašanje (ne)učinkovitosti črpanja evropskih sredstev. Če je bil prvotni namen kohezijske politike uravnavanje razvitosti in omogočanje bolj enakopravnega položaja držav članic, je danes za te strukture cilj zgolj črpanje sredstev: ni več pomembno, kam gredo sredstva, pomembno je le, da so počrpana.
Dejstva in podatki namreč ne kažejo, da bi bilo črpanje teh sredstev neučinkovito. Do zaostankov pri črpanju v obdobju 2007-2013 je prišlo le na Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture OP ROPI, kjer obstaja realna možnost, da bo del sredstev ostal neporabljen do konca leta 2015, če do takrat ne bodo izvršena vsa izplačila iz nacionalnega proračuna. Na strukturnih skladih (ESRR in ESS), iz katerih se financirata Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov OP RR in Operativni program razvoja človeških virov OP ESS, pa je Slovenija po črpanju sredstev nad povprečjem držav članic EU.
Ko govorimo o učinkovitosti črpanja, je treba vedeti, da prave slike dinamike izvajanja kohezijske politike ne dobimo iz podatkov o povračilih iz blagajne Skupnosti (kar je sicer pomembno za javne finance oz. zagotavljanje proračunskih sredstev za tekoče projekte), temveč iz podatkov o vrednosti podpisanih pogodb in izplačilih upravičencem iz državnega proračuna. V okviru kohezijske politike je Slovenija podpisala za 4,2 milijard evrov pogodb o sofinanciranju, kar predstavlja 102% razpoložljivih kohezijskih sredstev in pomeni, da so kohezijska sredstva že v celoti pogodbeno angažirana. S sklenitvijo novih sofinancerskih pogodb se bo ta znesek še povečal. Pogodbe torej že presegajo 100% razpoložljivih pravic porabe. Če ima država članica nižjo realizacijo od načrtovane, s tem tvega, da ne bo mogla počrpati vseh sredstev, zato se uvajajo dodatne pravice porabe, katerih cilj je ublažiti oziroma odpraviti nevarnost izgube sredstev.
Drugi indikativni podatek so izplačila iz državnega proračuna. Do oktobra 2014 so bile izplačane tri milijarde evrov, kar je 75% razpoložljivih kohezijskih sredstev. Glede na razpoložljiva sredstva (4,1 milijarde evrov) to pomeni, da do konca leta 2015 mora biti izplačana še dobra milijarda, od katere levji delež odpade na Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture – OP ROPI (690 milijonov evrov).
Če je bila finančna realizacija do sedaj edina skrb slovenske kohezijske politike, kar se kaže v kratkoročni, protirazvojni naravnanosti, se to nikakor ne bo obneslo v novem programskem obdobju 2014-2020, saj se v tem obdobju od držav članic zahteva upravljanje, usmerjeno k doseganju rezultatov (result-based management). Komisija bo leta 2019 preverjala doseganje ciljev oz. mejnikov do konca 2018, države pa bodo, odvisno od stopnje doseganja zastavljenih ciljev, tudi finančno nagrajene ali pa kaznovane iz t.i. rezerve za dosežke (performance reserve), ki znaša 6% sredstev, alociranih državam članicam.
Slovenija bo v programskem obdobju 2014-2020 kohezijska sredstva črpala na podlagi enotnega programskega dokumenta Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike 2014-2020, katerega vrednost znaša dobre 3 milijarde evrov za obe kohezijski regiji. Glede na to, da Slovenija še čaka na potrditev operativnega programa s strani Evropske komisije, ne gre pričakovati, da se bo program začel izvajati prej kot v drugi polovici leta 2015. To pomeni, da bo morala Slovenija, če se želi izogniti ponavljanju napak iz prejšnjega programskega obdobja 2007-2013, pospešiti postopke za dodeljevanje kohezijskih sredstev, obenem pa tudi poenostaviti postopke za povračilo sredstev iz Bruslja.
Slovenija bi v prihodnje morala preusmeriti pozornost od vprašanja (ne)učinkovitosti črpanja razpoložljivih evropskih sredstev k vsebini oziroma k vprašanjem, kako ta sredstva prispevajo k vzdržnemu razvoju, kdo ima (največ) koristi, in navsezadnje tudi, ali so ta sredstva pravično in smotrno razdeljena. V situaciji, v kateri se Slovenija trenutno nahaja, je treba javno financiranje usmeriti v bolj sofisticirane in vzdržne ukrepe, predvsem tiste v povezavi z znanjem in izobraževanjem, katerih primarna nosilca sta visoko šolstvo in znanost, nikakor pa ne bi smeli financirati neučinkovitih in socialno ali okoljsko škodljivih projektov.
foto: Tomaž Lavrič/mladina.si