Ko govorimo o kritiki nedavnih (TTP) in bodočih sporazumov (TTIP), je treba takoj opozoriti, da mednarodne pogodbe v zgodovini neoliberalnega kapitalizma niso nič novega. Vsaj od padca sistema Bretton Woods dalje (dokončna odprava fiksne menjave med deviznimi tečaji in zlatega standarda), opazujemo serijo bilateralnih in multilaternih dogovorov med predstavniki političnega in ekonomskega vladajočega razreda, s katerimi skušajo vsaj deloma uravnavati smer in intenzivnost kapitalskega plenjenja. Pogodbe, s katerimi nastaja Evropska unija, ali pa severnoatlantska organizacija NAFTA sta dva takšna primera, enako tudi neuspešna trgovinska pogajanja, ki so se začela v Dohi leta 2001. Zametke prostega pretoka kapitala in blaga (ne pa tudi ljudi) ter primat korporativnih pravic nad suverenostjo držav svet pozna že vsaj od leta 1994 dalje. Relativna novost so kvečjemu vse pogostejše tendence k temu, da mora tudi t.i. sodna veja oblasti pripoznati realno moč globalnega kapitala in mu odmeriti del svojih pristojnosti.
To se dandanes dogaja tudi v ZDA, tudi kadar vodilna zagovornica prostotrgovinskih sporazumov s tem deluje v lastno škodo. To je pokazal spor med kanadsko multinacionalko TransCanada in ameriško vlado. TransCanada je leta 2010 zagnala ogromen projekt, poimenovan Keystone XL Pipeline, ki je povezal z nafto bogat sever Kanade (provinca Alberta) z jugom ZDA, kjer se nahajajo mnoge naftne rafinerije (zvezni državi Texas in Illiniois). Prvi dve fazi projekta sta bili uspešno zaključeni, medtem pa so projekt skušali še dodatno razširiti. Tretja faza je sedaj v teku, četrto fazo pa je Obamina administracija v eni izmed redkih pozitivnih notranjepolitičnih odločitev zavrnila po nekajletnem preverjejanju. Neodvisni strokovnjaki in vladna poročila so opozarjali na možnosti naftnih izlivov in razlitij, na povečanje emisij CO2 pa tudi na gradnjo nove infrastrukture preko naravnih parkov, na primer v Nebraski čez eno največjih rezerv čistne pitne vode na svetu. A po zavrnitvi zadnje faze megalomanskega XXL projekta, ima sedaj besedo in pravno moč TransCanda, ki ameriško vlado, in njene davkoplačevalce toži za 15 milijard dolarjev, na osnovi projiciranih dobičkov. Ta sodni proces ne bo obravnavalo redno ameriško sodišče, pač pa sodišče za arbitražno reševanje sporov med vlagateljem in državo (t.i. ISDS), ki ga je uzakonila NAFTA in ki v mnogih vidikih krši ustavo ZDA.
Največja nevarnost, ki jo prinaša prostotrgovinski sporazum TTIP, je natanko razširitev tribunalov ISDS iz posamičnih primerov v redno prakso v vseh državah podpisnicah. Obeta se nam nov korporativni režim. Tovrstnih sporazumov se ne da kozmetično popraviti, ampak jih lahko zgolj v celoti zavrnemo, preden bo prepozno.
