Prejšnji teden so se v Bosni začele največje demonstracije po zadnji balkanski vojni. Rednim tedenskim protestom nekaj deset opeharjenih delavcev nekdaj močnih bosanskih podjetij iz Tuzle so se prejšnji torek pridružili tudi brezposelni, mladi brez perspektive in mnogi drugi prebivalci mesta, ki v Bosni prednjači po stopnji brezposelnosti. V nekaj dneh so se množične delavske demonstracije razširile na mnoga ostala mesta BiH, gorele so vladne in policijske stavbe ter sedeži političnih strank, kar je odgovor na dolgoletno divjo privatizacijo in brutalno izkoriščanje ter nepredstavljivo visoke stopnje brezposelnosti v državi. Čeprav spontanih izbruhov revolucionarnega vrenja še do včeraj nihče ni imel za možne, smo danes priča nastajajočemu širokemu delavskemu odporu, ki vase vključuje vse segmente družbe in ima najširšo podporo prebivalstva.
Delavske vstaje so spontane, saj je bilo delovanje večine sindikatov v BiH nezadostno glede na stanje, v katerem so se znašli brutalno izkoriščani delavci, ki usodo danes jemljejo v svoje roke. Eden največjih sindikatov v BiH Sindikat radnika trgovine BiH je v svoji izjavi za javnost obsodil sindikate zaradi njihove nezainteresiranosti za položaj delavcev ter javno klanjanje političnim strankam in sprejemanje kompromisov v škodo delavcev. Kot dalje sporočajo, je »skrajni čas, da sindikat kot institucija končno postane del delavskega gibanja in s svojimi zmogljivostmi zahteva spremembe in končni obračun z vsemi tistimi, ki so gospodarstvo te države in njene prebivalce pripeljali na rob propada.«
Očitno je, da so mizerne mezde in ogromna, kar 45-odstotna brezposelnost rezultat razprodaje nekdaj skupnega premoženja in popolne liberalizacije trga, kar se v Bosni dogaja od konca vojne, omogoča pa jo odsotnost močnih delavskih organizacij, ki bi programsko in politično organizirale boj proti kapitalističnemu izkoriščanju.
Ob tem ni zanemarljiva vloga Evropske unije, ki v Bosni in Hercegovini deluje kot kolonialna sila. Visoki predstavnik Valentin Inzko je najavil, da bo Evropska unija v primeru stopnjevanja protestov vojaško intervenirala. Iz dogajanja je razvidno, da je bes protestnikov usmerjen tudi proti vsem nacionalizmom, na katerih temelji kantonalna ureditev, ki državo drobi na nepregledno množico administrativnih enot in omogoča izkoriščanje prebivalstva in prisvajanje družbenega bogastva. Evropska unija pa bi, namesto razreševanja problemov, ki so ljudi pognali na ulice, proteste zadušila z represijo.
Zdi se, da v Sloveniji delovno ljudstvo še ni v tako drastičnem položaju kot v Bosni, vendar vsesplošna brezperspektivnost kot tudi brezposelnost postajata čedalje bolj utesnjujoča realnost vsakdana slovenskega delavca, še posebej ob napovedanih privatizacijah podjetij v državni lasti, kar se je v Bosni izkazalo kot odločilen vzrok za stanje nacionalne ekonomije, ki je vodilo v socialni zlom.
Pred delavskim razredom v Sloveniji sta dve alternativi. Če ne stori ničesar, lahko zgolj nemo opazuje drastične politične in ekonomske spremembe, ki rušijo zgodovinske pridobitve delavskega boja ter svojo prihodnost tako nujno gleda v bednem in siromašnem položaju bosanskega delavca, lahko pa po drugi strani spontano povezovanje delavcev v Bosni vzame kot nauk, da se mora že danes organizirano upreti škodljivi privatizaciji in kakršnemukoli napadu na delavske pravice, kar se kaže kot edini način, da preseže nezadostno formo boja v obliki spontanih izbruhov jeze in nasilja.
