V Sloveniji si že dlje časa nekatere interesne in politične grupacije – Kmetijsko-gozdarska zbornica, Zveza lastnikov gozdov ter stranki SLS in NSi – zavzemajo za to, da bi lovska pravica (ki jo je z etičnega vidika sicer moč jemati kot sporno) prešla v roke lastnikov gozdov. Zato so tudi pred leti ustanovili Civilno iniciativo za ukinitev LPN Kompas Peskovci, ki danes preko poslanske skupine NSi poskuša spremeniti zakonodajo, s katero bi divjad postala lastnina lastnika zemljišča, na katerem je bila uplenjena.
Stališče Združene levice je nasprotno stališčem NSi in civilne iniciative. V Združeni levici menimo, da je divjad skupno dobro, ki ga morajo upravljati državne ustanove ali civilnodružbene organizacije. Kakršna koli privatizacija divjadi ali lovišč je prilaščanje tega skupnega dobrega. Ureditev, kot jo imamo, je dobra, in ima podlago v 67. členu ustave, ki zahteva, da se pri razpolaganju z lastnino upoštevajo njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Koristi od te ureditve so jasne, če jih primerjamo s čisto kapitalistično ureditvijo, kakršno poznajo na primer v Veliki Britaniji:
- prost neškodljiv prehod prinaša v primerjavi z ograjenimi gozdovi s prepovedjo gibanja očitne prednosti z vidika množične rekreacije in turizma;
- prosto nabiranje gozdnih sadežev v primerjavi z njihovo privatno prilastitvijo je stvar tradicije in socialnega korektiva, kot tudi varovalka proti pretiranemu izkoriščanju;
- divjad kot skupno dobro proti divjadi kot privatni lastnini lastnika gozda opravlja ekološko funkcijo – gospodarjenje z divjadjo na razdrobljenih površinah je iracionalno, saj gibanje divjadi ni omejeno na zemljišče posameznega lastnika, sploh pr nas, kjer je razdrobljenost lastnine pogosta. Na ta način se tudi preprečuje pretiran lov.
Pobuda NSi in civilne iniciative seveda ni nova. Leta 2003 se je pojavilo Združenje lastnikov gozdov in lovskih upravičencev, kjer so že takrat trdili:
»Lovska pravica pripada lastniku zemljišča. Divjad ne more biti več lastnina države, pač pa je, tako kot je v večini evropskih dežel, res nullius, nikogaršnja lastnina in postane lastnina tistega, kjer pade dol. Ne more v gozdove privatnikov hoditi neka državna divjad.«
V Združeni levici menimo, da je s tem povedano vse o tem, komu prilaščanje javnega dobra koristi: lastnikom velikih gozdnih parcel, večinoma denacionalizacijskim upravičencem, v prvi vrsti Rimokatoliški cerkvi (RKC).
Pred sprejemom novega zakona leta 2003 in potem še leta 2006 se je kot »rešitev« pojavila ideja o privatnih loviščih. Vemo, da je tako rešitev zastopala SLS. Vemo, da je Kmetijsko-gozdarska zbornica pred volitvami 2011 lobirala za spremembo zakonov o lovu, o gozdovih in o varstvu narave.
Pogojno bi se lahko strinjali s stališčem Lovske zveze:
»Divjad je državna lastnina in neločljivi ter sestavni del narave. Zato lastnik gozda ali drugega zemljišča nima nikakršne pravice do divjadi. Še več, lastnik gozda ima pravico samo do lesa, pa še to samo do tiste mere poseka, da niso ogrožene socialne in okoljske naloge gozda, kar je bistvo gozda. Nikakor pa nima lastniške ali kakšne druge pravice do sestavin ekološkega sistema, kot so voda z izviri in potoki, zrak, prostoživeče divje živali od mikroorganizmov in mravelj do medveda, od metulja do sove, od žabe do soma.«
Kdor predlaga privatizacijo lovske pravice v kakršnikoli obliki, predlaga razlastitev državljanov Republike Slovenije v korist velikih lastnikov, kakršna je RKC. Večina večina lastnikov gozdov, ki imajo v lasti manj kot en hektar površine oziroma ne živijo v bližini svojega gozda, od take ureditve ne bi imela popolnoma nič. Niti slučajno ne bi mogli nadzirati, kje je bila kakšna žival uplenjena ali kdo je upravičen do »nadomestila«. V resnici bi si nekaj največjih lastnikov prilastilo naravno rento od lova na račun državnega proračuna. In slednjič, taka ureditev bi ogrozila normalen razvoj divjadi.
In tudi tukaj je nevarnost učinka domin: če bi veleposestnikom uspelo pri privatizaciji lovske pravice, bi se seveda zagnali privatizirati še vse druge pravice, vezane na gozd: pravico do nabiranja gozdnih sadežev, do gobarjenja, do prostega prehoda. V deželi s tradicijo gobarjenja in zeliščarstva ter množičnim planinstvom, bi to bil seveda donosen posel za lastnike zemljišč. Kaj bi bilo lepšega, kot zaračunati ljudem obisk Doline sedmerih jezer ali nabiranje gob na Pokljuki? Lastnik je seveda isti – RKC.
V Ljubljani, 15.04.2015
