Prizor z uradne otvoritve razstave Voda v Mestem muzeju Ljubljana. Ker dr. Cerar vodi stranko, ki odlaša s podporo vpisu pravice do pitne vode ter javnega upravljanja z vodni viri v Ustavo Republike Slovenije in ker vodi vlado, ki je ravnokar drastično skrčila sredstva za monitoring površinskih voda in Jadranskega morja, ga je pričakal tale transparent.
Uradne otvoritve s slavnostnimi govorci so pogosto sredstvo obeleževanja pomena, ki si ga kakšen javni dogodek zasluži.
Današnje odprtje razstave Voda v Mestnem muzeju Ljubljana, ki javnost ozavešča o pomenu vode v preteklosti in sedanjosti ter pomenu aktivne udeležbe pri ohranjanju vode za prihodnost, je gotovo takšen primer.
Vendar pa se čudimo izbiri enega izmed slavnostnih govorcev, namreč predsednika vlade, dr. Mira Cerarja. Potrebno je namreč pogledati onkraj funkcije in biti pozoren tudi na vsebino.
Ravno danes bo namreč Državni zbor pričel z obravnavo predloga o vpisu pravice do pitne vode ter obveznega upravljanja z vodni viri za oskrbo prebivalstva s pitno vodo prek neprofitnih javnih družb v Ustavo Republike Slovenije.
Kljub temu, da predlog v javnosti uživa dvotretjinsko podporo, ga SMC doslej ni sopodpisala. Ko je bilo premierju Cerarju na junijski seji zastavljeno vprašanje, zakaj predloga ni podprl, smo dobili odgovor, ki smo ga v tem mandatu že nekoliko vajeni: načelna podpora, za kaj več pa je potrebno počakati na soglasje stroke.
Simptomatično je, da je dr. Cerar ciljal na ustavnopravno stroko, ki da mora preučiti pravne posledice predlaganega ukrepa. Neka druga stroka, ki ima kaj za pripomniti k problematiki voda, namreč okoljevarstvena, pa se medtem v teh dneh sooča z drastičnim zmanjšanjem sredstev za monitoring voda. Gre za vnovično demonstracijo, kako hitro se tehnokratsko pozivanje na stroko omeji na izbrane pravniške in menedžerske kompetence.
Po novi ureditvi tako ne bo več monitoringa niti za Jadransko morje, niti za površinske reke in jezera, niti za površinske vire pitne vode. Ostajajo zgolj okrnjen monitoring kopalnih voda in monitoring meddržavnih vodotokov. Zopet simptomatično, monitoring se tako omenuje na določila, h katerim nas obvezujeta Evropska unija in meddržavne pogodbe.
Za kaj več pa smo se, kot ena vodno najbolj preskrbljenih družb na celini, tako rekoč čez noč oslepili. Pa naj gre za posledice intenzivnega ladijskega prometa in oceno nevarnosti pobud, kot sta plinski terminal in vrtanje za nafto v severnem Jadranskem morju; ali za razumevanje posledic, ki bi jih imel fracking v Petišovcih za vodno ekologijo Prekmurja; ali pa za katerokoli od stotin majhnih zgodb, s katerimi se brez pozornosti širše javnosti soočajo lokalni prebivalci marsikje po Sloveniji.
Tudi brez vpliva neposrednih človeških dejavnikov, kot je industrijsko onesnaževanje, so podatki o značilnostih vodnih mas nekaj, kar je enostavno potrebno konstantno spremljati. Sluzenje in cvetenje morja, kakovost jezer in rek, preskrbljenost s kisikom, širjenje tujerodnih in strupenih vrst … ko se enkrat prekine redno vzorčenje, je strokovna škoda že narejena.
Naj obeleževanje pomena vode za današnjo in prihodnje generacije tako ne ostane na simbolični ravni slavnostnih otvoritev. Zahtevamo vpis pravice do vode kot javne dobrine v ustavo in podporo kvalitetnemu nadzoru nad njenim stanjem.
Iniciativa za demokratični socializem,
članica koalicije Združena levica
