Nemški vlak bo s svojo strojevodjo Angelo Merkel ob pomoči BMW-ja očitno še naprej uspešno vodil Evropo k njenemu okoljskemu propadu. Najnovejša BMW-jeva donacija Merklovi zmagoviti stranki CDU v višini skoraj 700 000 evrov je namreč pripomogla k temu, da se je Nemčija zavzela za zaustavitev uveljavitve novih, nižjih ravni dovoljenih izpustov ogljikovega dioksida iz avtomobilskih izpuhov. Te naj bi na ravni Evropske unije prišle v veljavo leta 2020, a kot kaže, se to zaradi nemških, okolju manj prijaznih avtomobilov ne bo zgodilo vsaj do leta 2024. Najverjetneje se bodo v podporo Nemčiji postavile tudi države, ki so vezane na nemško avtomobilsko industrijo, kot so Madžarska, Portugalska in Slovaška. Glede na to, da je slovenska proizvodnja avtodelov prav tako močno povezana z nemško in da iščemo vhodna vrata v BMW-jevo verigo proizvodnje, bo verjetno tudi slovenska politika razmislila o tem, ali je predlagano strožje varovanje okolja res potrebno.
Tako dobrodušna donacija takoj po volitvah in s takojšnjim učinkom je kljub temu, da smo se lobiranju v EU že dodobra privadili, vzbudila precejšnjo pozornost. Vendar edini nauk te zgodbe ne bi smela biti ugotovitev, da denar povsem neposredno vodi in obvladuje politiko. Nekoliko manj jasno se namreč vidi, kako se v kapitalizmu tudi na področju onesnaževanja ohranjajo družbene razlike. BMW je imel v preteklem letu rekordne dobičke, a jih kljub temu ne bo vlagal v razvoj okolju prijaznejših tehnologij ali pa vsaj poskusil svoje avtomobile narediti nekoliko skromnejše zaradi potreb varovanja okolja. Nasprotno, proizvodnja prestižnih izdelkov bo ohranila tudi tisti delček dobička, ki izvira iz povečanega onesnaževanja okolja oziroma manjše skrbi zanj. Nemška avtomobilska industrija lahko s svojim vplivom na nemško politiko doseže, da bo svoj tržni delež ohranila ali pa ga celo povečala, kar ji nikakor ne bi uspelo, če bi morala večji del dobička vložiti v varovanje okolja.
Z možnostjo ohranitve okoljsko obremenjujočih izdelkov in njihove proizvodnje Nemčija ne dokazuje le svoje tržne premoči, temveč kaže tudi to, da nima nobenih zadržkov glede izvažanja onesnaževanja v tiste države, ki proizvajajo surovine, polizdelke ali dele za njeno avtomobilsko industrijo. Ob tem si ne dela preglavic niti s prelaganjem stroškov prilagajanja okoljskim spremembam na druge konce sveta in na bodoče generacije. Ekonomska neenakost se tako pokaže tudi kot okoljska neenakost ali kot pomanjkanje okoljske pravičnosti. Bogati center, ki bo ohranil svoje rekordne dobičke, se na eni strani brani tistih ukrepov varovanja okolja, ki bi prizadeli njegovo gospodarsko rast, na drugi strani pa bo onesnaževanje okolja tako zaradi proizvodnje kot zaradi uporabe njegovih izvoznih artiklov preprosto izvozil.
Izkušnje nam kažejo, da v kapitalizmu ni smiselno pričakovati družbene ali vsaj ekonomske pravičnosti. Zaradi doseganja dobička na račun izkoriščanja okolja si je v enaki meri varljivo domišljati, da lahko znotraj kapitalizma dosežemo okoljsko pravičnost. Kjer lahko kapital izkorišča delavstvo in okolje v večji meri, tam bo to tudi počel, na istem mestu pa bo pustil vse posledice, ki iz tega izhajajo … Razen dobička, seveda.
Varovanje okolja je brez fige v žepu mogoče zagovarjati le, ko v isti sapi zagovarjamo tudi ekonomsko pravičnost, demokratično odločanje ter načrtovanje proizvodnje glede na potrebe, ne pa na čimvišji dobiček. Šele takrat se lahko pri odločanju, kaj zares potrebujemo, vprašamo, če bi radi čisto vodo, neonesnažen zrak in negrozečo prihodnost okoljskih sprememb. Ta vprašanja si lahko postavimo šele v demokratičnem socializmu.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)