Kapitalizem je odgovoren za podnebne spremembe! – Izjava ob poročilu IPCC

podnebje

foto: global2.vic.edu.au

27. septembra 2013 je Medvladni odbor za podnebne spremembe izdal prvi del petega poročila o podnebnih spremembah. Medvladni odbor za podnebne spremembe združuje večtisoč znanstvenikov z različnih področij in velja za najvišjo avtoriteto pri obravnavi podnebnih sprememb. V prvem delu poročila so predstavljene najnovejše ugotovitve o fiziki podnebnih sprememb.

Najpomembnejša ugotovitev poročila je, da lahko s kar 95-odstotno gotovostjo trdimo, da je za podnebne spremembe odgovoren človek. Poročilo potrjuje večino napovedi poročila iz leta 2007, med drugim tudi vse pogostejše ekstremne vremenske dogodke, kakršnim smo bili priča zadnje leto tudi v Sloveniji. Obenem v poročilu zasledimo, da je ustavitev globalnega segrevanja ozračja pod mejo 2 °C ob trenutnem trendu zelo malo verjetna. 2 °C je meja sprejemljivega segrevanja, pri kateri se še lahko ognemo izjemno nevarnim posledicam podnebnih sprememb. Debata o krivcih za podnebne spremembe je s tem končana. Čas je za ukrepe!

Žal pa ob kratkem pregledu mednarodnega političnega udejstvovanja na področju podnebnih sprememb ne opazimo volje za ukrepe. Po neuspešnem Kyotskem protokolu o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (svetovne emisije se namreč nezadržno zvišujejo), so namreč države sklenile, da do leta 2015 ne bodo sklenile nobenega zavezujočega dogovora. Za popolno ignoranco znanstvenih dejstev obstaja več razlogov, verjetno glavni pa je postkolonialni dohodkovni prepad med bogatimi in revnimi državami. Razvite države v Evropi, ZDA, Avstralija, Kanada in Japonska namreč kljub odgovornosti za okrog 70 % vseh antropogenih izpustov toplogrednih plinov niso pripravljene prevzeti sorazmerne odgovornosti za podnebne spremembe, saj bi ustrezno ukrepanje kratkoročno močno znižalo njihovo gospodarsko rast. Podnebna pogajanja so tako ustavljena, vse dokler ne bodo države v razvoju pripravljene prevzeti večjega dela blaženja podnebnih sprememb in s tem ohranjale »varnostno distanco« do napredka in »blaginje« Zahoda.

A talec te iracionalnosti niso samo države v razvoju, čeprav te, zlasti otoške državice, veljajo za podnebno občutljivejša območja. Prevladujoče negativne posledice podnebnih sprememb bodo občutile vse države sveta z morebitno izjemo Rusije in Kanade. Tako celo konservativne ocene škode po kapitalističnih merilih, z letnim padcem BDP za 2–10 % na račun podnebnih sprememb, presegajo ceno takojšnjega in učinkovitega zmanjševanja emisij.

Neodločnost, ob kateri si lahko roke manejo samo naftne korporacije z višjimi proračuni od srednje velikih evropskih držav, je ne le nedgovorno ravnanje, ampak zločin nad milijardami ljudi, ki bomo zaradi podnebnih sprememb utrpeli nepovratne posledice, zločin nad naravnimi bogastvi, kakršna so koralni grebeni, tropski gozdovi in alpski pašniki, predvsem pa zločin nad milijoni najbolj ogroženih ljudi.

Predlaganih rešitev za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam je več. V času, ki ga zaznamuje neoliberalni kapitalizem, prevladuje vera v tržne mehanizme trgovanja z emisijami in v davke. A celo najbolj optimistični predstavniki neoklasične ekonomije obe možnosti predlagajo s tresočo roko, da le ne bi zmotili že tako »šibkega« gospodarstva. Tako smo v najboljšem primeru prepuščeni obotavljivim poskusom uravnoteženja gospodarske rasti s podnebnim prilagajanjem.

Podnebna kriza je kriza kapitalizma. Najprej zato, ker so avtorji teorij kapitalizma kljub domnevni sposobnosti trga, da optimalno razporeja dobrine glede na potrebe, v trg očitno pozabili integrirati komponento omejenih nosilnosti okoljskih sistemov. In tudi po štiridesetih letih jasnih znanstvenih opozoril nismo niti korak bliže dejanskemu reševanju sistema. Podnebna kriza je kriza kapitalizma tudi zato, ker je gonilo kapitalizma čim večji dobiček. Tako delo kakor okolje sta za kapitalista zgolj nujni sredstvi na poti do maksimizacije dobička. Zato ju je treba držati karseda nizko – v postsuženjskem delovnem procesu z najnižjo možno plačo na eni strani in s popolno ignoranco do okoljskih zmožnosti na drugi. In ne nazadnje je podnebna kriza kriza kapitalizma zato, ker je kapitalizem dinamičen sistem eksponentne rasti. Kapitalist lahko v njem preživi le tako, da z vsakim ciklom širi obseg svojega kapitala. To širjenje pa zahteva konstantne materialne investicije in povečanje proizvodnje. Kapitalizem zaradi inherentne potrebe po ekspanziji kapitala ne more sprejeti dejstva, da živimo na omejenem planetu z omejenimi nosilnimi sposobnostmi. Sprejetje tega dejstva za kapitalizem pomeni njegov konec.

Od kod naj tedaj črpamo navdih za reševanje podnebne krize, če ne iz kapitalizma, ekonomskega sistema, ki je njen povzročitelj? Poiščimo ga v znanosti, natančneje, v načinu, kako znanost rešuje probleme. Najprej analizirajmo in si oglejmo vse zorne kote problema, da bi si ustvarili karseda popolno sliko. Medvladni forum za podnebne spremembe je s preteklimi poročili to že naredil. Nato preglejmo možnosti, kako bi se problema lotili, jih prilagodimo potrebam in željam ljudi ter sredstvom, ki jih imamo. Seveda s seznama možnih rešitev takoj umaknimo religijo, kamor spada tudi vera v prosti trg. Po ugotovitvi, da sredstva, kakršna so obnovljivi viri energije, javni prevoz in nizkoenergijske hiše, obstajajo in jih je na pretek, lahko začnemo načrtovati, kako bomo problem rešili. Brez posebnih interesov ene ali druge celine, z deljeno odgovornostjo in skupnimi močmi.

En svet, eno okolje, en boj! Za demokratični socializem!

Iniciativa za demokratični socializem (IDS)

Deli.