Majske parlamentarne volitve v Veliki Britaniji je zaznamoval eden najhujših porazov laburistov v moderni zgodovini. Na Škotskem jim je po zaslugi progresivne in socialno ozaveščene kampanje v času referenduma o neodvisnosti skoraj vse mandate v parlamentu odvzela Škotska nacionalna stranka (SNP). V Angliji je ogromno njihovih nekdanjih volilcev oddalo svoj glas bodisi za desničarsko, evroskeptično stranko UKIP, bodisi za stranko zelenih, nekaj jih je svoj glas raje namenilo celo vladajočim konservativcem.
Volilni poraz je sprožil prevpraševanje med člani o vzrokih, ki je seglo vse do temeljnih vrednot in ciljev laburistične stranke. Odgovori na vprašanje o vzrokih za poraz so se hitro polarizirali med tiste, ki menijo, da se je stranka obrnila preveč v levo, in tiste, ki vztrajajo, da strankina stališča niso bila dovolj leva. Večina laburističnih poslank in poslancev ter nekdanji visoki funkcionarji Blairove in Brownove vlade so med tistimi, ki trdijo, da se je stranka preveč oddaljila od t.i. “sredinskega glasu”, da ni ponudila privlačnih rešitev za podjetnike in da je ponujala zastarele ter proračunsko neizvedljive rešitve na področju socialne države. Na drugi strani pa večina članstva, sindikati, katere s stranko družijo zgodovinske vezi, in znaten del zainteresirane javnosti meni, da stranka ni opravila dovolj odločnega preloma s politikami t.i. »New Labour«, ki so v obdobju Blair-Brown pripeljale do uvedbe šolnin na britanskih univerzah, naraščajoče privatizacije javnega zdravstvenega sistema (NHS), železnic in drugih javnih storitev ter sodelovanja Velike Britanije v nelegalnem vojaškem posredovanju v Iraku.
Debata med laburisti se odvija prav v času, ko stranka izbira svojega novega voditelja. Najnovejše ankete napovedujejo zmago Jeremyja Corbyna že v prvem krogu. Dolgoletni laburistični poslanec se kot edini med štirimi kandidati zavzema za prekinitev škodljivih varčevalnih politik, za ponovno nacionalizacijo nekaterih javnih storitev (železnice, pošta in izgubljeni deli NHS) ter s pomočjo državnih naložb zagotovili kvalitetne službe ter izboljšali kakovost življenja delovnih ljudi.
Platforma, s katero kandidira Corbyn, je v zadnjih tednih vzpodbudila več kot 350.000 ljudi, da so se, nekateri po dolgih letih, drugi pa sploh prvikrat v življenju politično aktivirani, včlanili v laburistično stranko ali postali njeni podporniki. Tolikšen priliv ljudi, zaradi katerega se je število volilnih upravičencev v laburistični stranki dvignilo z 200.000 na skoraj 600.000, lahko predstavlja temelje za izgradnjo resnično progresivnega gibanja in ima potencial, da postane gonilna sila družbenih sprememb v Veliki Britaniji. Vendar mnogi opozarjajo, da se aktivnost novih članov/podpornikov ne sme omejiti samo na bližajoče se volitve v stranki. Oddaja glasu je lahko zgolj začetek prizadevanj slehernega člana za demokratizacijo in radikalizacijo laburistične organizacije, in preko nje celotnega političnega sistema. Zgolj zmaga Jermeya Corbyna na volitvah ne bo pomenila veliko, če ji ne bo sledila nadaljnja izgradnja gibanja, ki bo zaobjelo delovne ljudi vseh generacij in regij britanskega otočja v boju za boljši, pravičnejši jutri. En svet, en boj.
