Javni sektor je bogastvo in ne strošek

Izjava IDS ob začetku šolskega leta

Predlogi o rezanju javnega sektorja vse bolj množično vznikajo na gladino družbene razprave. Kakor mrtve ribe v zastrupljenem jezeru. Ljudje jih vdano sprejemajo. »Če denarja ni, ga ni,« ponavljajo besede za odločevalci, kakor da bi bile te besede resnične, kakor da ne bi bile zastrupljene, še bolj zastrupljene od rib v zastrupljenem jezeru. A komu škodi takšna vdanost, če ne prav ljudem, ki so vdani, ki se z vdanostjo zastrupljajo? Ali dela, ki jih opravlja javni sektor, ne zadovoljujejo prav njihovih potreb? Ali, denimo, zdravniki ne zdravijo njihovih bolezni, ali v šole ne hodijo njihovi otroki?

»Ja, to že,« kimajo, vendar… In ob tem vendar je treba zagnati vik in krik, treba je premetati kleti in podstrešja, privleči na plano stare bobne, tamburine, trobente in če ne drugega pokrovke, treba je ustvariti trušč, budnico, kakršne še ni bilo in končno, treba je kričati, povedati, da je javni sektor bogastvo, ki slehernemu članu družbe omogoča zadovoljiti potrebe, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti; reči je treba, da je javni sektor dediščina preteklih družbenih bojev, neskončnih prizadevanj brezpravnih, revnih ljudi za dostojanstveno in kakovostno življenje.

Toda, ker hrupa ni, ali vsaj, ker ga je premalo, da bi predrl podlago dvajsetletne potrošniške vdanosti, se javni sektor dejansko umika in – to je že treba reči – ledeniki so ob tem umikanju prav obotavljivi. Kdor ne verjame, se naj ozre v dogajanje v šolstvu. Šole resda ne kopnijo kot ledeniki, toda spremembe v financiranju in organizaciji vzgoje in izobraževanja, didaktično prenavljanje šolskih programov, predmetov, načinov in oblik dela imajo samo en smisel: izginjanje šole, kakršno smo poznali, in njeno prilagajanje tržnim razmeram. S tem šolski sistem vedno manj zadovoljuje potrebe državljanov po izobrazbi in kulturi – z idejo, da bodo kulturni in izobraženi ljudje ustvarili skupnost, v katerih bo lepo in vredno živeti – ter vse bolj služi oplajanju kapitala: še in še do ekstaze maloštevilnih. Takšnim spremembam lahko rečemo vsebinsko rezanje javnega šolstva.

Poglejmo si to vsebinsko rezanje pobliže. Ukinitev šolskih okolišev in s tem možnost vpisa na katerokoli osnovno ali srednjo šolo je s spremembami financiranja šol (glavarina), šole pahnilo na trg, v neskončno tekmo za učence, za vpis, za ohranitev delovnih mest. Čudaška ideja, da bodo šole zaradi tega boljše, da bomo kot družba leteli dlje in bolje, se seveda ni uresničila. Učitelji v osnovnih in srednjih šolah so se čez dobro desetletje po teh ukrepih soočili z rezanjem (modernizacijo) učnih načrtov. Mednarodne meritve znanj (in pismenosti) nas sicer postavljajo visoko, toda logičen se zdi sklep, da učenci, ki so deležni razrezanih učnih načrtov, utegnejo vedeti manj kot tisti, ki so deležni nerazrezanih učnih načrtov.

Ampak, bi dejali v modernizacijo vdani, saj sploh več ne gre za znanje. Kompetence – to je tisto, zaradi česar se šole dandanes vzpenjajo pod viharno nebo, to je tista čarobna beseda, ob kateri bi zardela celo J. K. Rowling. Ampak kaj je bistvo modernizacije šole, kaj je bistvo premene znanja v kompetence in pisano paleto pismenosti? Nemara je čas, da vzamemo zares vsaj eno od teh pismenosti, denimo bralno, in odpremo kakšno resnejšo analizo sodobnega moderniziranja šolskih sistemov. Kaj preberemo? Najprej opozorilo glede inovatorjev. Po njihovem je v ozadju vsega skrb za blaginjo. Ker blaginjo ustvarjajo gospodarstva in ker so vključena v globalno tekmo, se je pač treba prilagoditi – bolje prej kot kasneje. Izginjanje javne sfere je zanje samo kolateralna škoda. Spremembe v šolskih sistemih, ustvarjanje pogojev za tekmo med šolami je samo del tega trenda.
Kakšne so posledice navdušenega tekmovanja na področju šolstva? Vse več znakov kaže, da je Slovenija v globalni tekmi med gospodarstvi za svoj šolski sistem našla sebi primerno ekonomsko nišo. Z vidika podvajanja (oplajanja) kapitala se poskuša pozicionirati kot izvoznica potencialno najbolj donosnih (produktivnih) kadrov. Stvar ni le v tem, da šolsko najuspešnejši in obetajoči mladi pri nas skorajda več ne dobijo zaposlitve, saj zanje ni delovnih mest (gospodarstvo jih ne ustvarja); vse bolj je razvidno, da so se odgovorni za šolstvo prav posvetili izvozni dejavnosti. S sistemom elitnih osnovnih in srednjih šol, načinom financiranja šol, uvajanjem pretirane izbirnosti (šola kot tržnica), novimi oblikami dela (nivojskost) ter celo uvedbo kičastih institutov kot so zlati maturanti (ravnatelji besnijo, če jih ni dovolj!), so ustvarili temelje za proizvodnjo kompetentne delovne sile, za proizvodnjo zlatih inkubatorjev kompetenc, ki zelo resno verjamejo, da je iskanje priložnosti v tujini zanje edino smiselno, že kar dolžnost. Ostati doma, z izjemo prgišča družbeno spoštovanih in dobro plačanih delovnih mest, je znak osebnega neuspeha. Slovenija tako ni le izvoznica luksuznih predmetov za svetovne elite (barke, ultralahki avioni, izpušni sistemi za draga vozila), ni le ponudnica adrenalinskih lokacij za petičneže (oh, kako trošijo!), je tudi izvoznica kompetentne delovne sile, ki bo petičnežem prinašala dobičke.
Obstaja tudi druga stran tega trenda, nekakšno realno. To je večina šolajoče se mladine, ki jo orisani trend obsoja na občasna, priložnostna, negotova, slabo plačana (prekerna) delovna mesta. Čeprav so oči sodobnega učitelja, ko se pripravlja na nivojski pouk, večinoma še zmeraj široko zaprte, pa bi moral vse težje prenašati, da mimo njega koraka mladina, ki je šola ne zanima, mladina, ki ve, da ji šola ne bo pomagala h kruhu, mladina, ki čuti, da ne bodo dobili karte za tujino, temveč bodo prepuščeni resničnostnemu šovu vsakdana.
V imenu izvozne dejavnosti imamo opravka z ideološkim rezom v znanje. Beseda kompetenca tako ni sopomenka besedi znanje; kompetence so stroškovno oklestena znanja, so »vitka« znanja, znanja po meri kapitala, znanja, ki v dani tehnološko visoko razviti državi, tekmujoči z drugimi podobnimi državami, iz vsake generacije otrok izrežejo kompetentno delovno silo, ki bo še lahko prinašala presežno vrednost. Res, slovensko šolstvo je našlo svoj »biznis«! Kapitalistična merila za kakovost proizvoda spreminjajo naše otroke v človeške vire, v človeški kapital, v blago, v dejanski produkt šolskega sistema. Ali je treba poudariti, da se ta merila razlikujejo od meril, ki jih želi uveljaviti boj za občečloveško emancipacijo?

In ali je treba poudariti, da to spreminjanje družbene funkcije javnega šolstva, njegovo podrejanje ekonomiji spremljajo ustrezni rezi v vodenje šol? Ravnatelji so postali menedžerji, ki v šole uvajajo tehnike upravljanja, značilne za zasebno gospodarstvo. Normativi, ideje o osemurni obvezni prisotnosti, elektronsko preverjanje prisotnosti, pretirana IKT-izacija, celo medpredmetna sodelovanja so tukaj zaradi večjega nadzora nad delom učiteljev. V šoli, ki deluje kot podjetje zaradi črpanja presežne vrednosti, pač mora biti vse izmerljivo, vse na dlani, nadzorovano, podvrženo kalkulaciji in bodoči vrednosti. Z vidika kapitala celo strokovne razprave o naravi in smislu izobraževanja postajajo odveč. Zahteve trga jih dušijo in nadomeščajo z divjim »inovatorstvom«, ki ga zanima le, kako v šole uvesti nadzor nad kakovostjo, kako izmeriti uspešnost, povečati učinkovitost šol itd. Nekateri sicer še govorijo o odličnosti, toda ne dajmo se slepiti. Poanta je v merljivosti!

Sklenimo z Althusserjevimi besedami. »Opravičujem se učiteljem, ki skušajo v strahotnih razmerah obrniti proti ideologiji, proti sistemu in proti praktikam, v katere so ujeti, tisto nekaj orožja, ki ga lahko najdejo v zgodovini in v znanju, ki ju »poučujejo«. Ti so pravi junaki. Toda redki so, in koliko jih je (večina), ki še niso niti zaslutili, h kakšnemu »delu« jih sili sistem (ki mu niso kos in ki jih uničuje) – še huje, ki z vso vnemo in domiselnostjo skušajo to nalogo tenkovestno izpolnjevati (slovite nove metode!)«

Iniciativa za demokratični socializem (IDS)

Deli.