Iniciativa za demokratični socializem v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Inštitutom za delavske študije in MKC Pri Rdeči Ostrigi v sklopu festivala In Memoriam prof. Peter Hafner #5, organizira javno tribuno z naslovom »Kdo se boji demokratičnega socializma? (K novemu razvojnemu modelu za Slovenijo in EU), ki bo v sredo, 2. oktobra ob 19.30 v MKC Pri Rdeči Ostrigi (MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka).
V devetdesetih letih so slovenske politične in ekonomske elite restavracijo kapitalizma še skušale opravičevati z visokoletečo retoriko o svetli prihodnosti Slovenije v elitnem klubu razsvetljenih, gospodarsko razvitih in demokratičnih držav Evropske Unije ter o ekonomski prosperiteti, ki bo nastopila, ko se dokončno odrešimo prekletstva socialistične dediščine. Danes, v času izbruha globalne krize kapitalizma, pa so se vse zgodbe o svetli prihodnosti nenadoma sesule v prah. Podlaga za opravičevanje kapitalizma je v času krize preprosto splahnela.
Recepti za reševanje krize, ki nam jih ponujajo evropske in domače politične elite, so le še seznami žrtev, ki morajo pasti, da bi se polegla jeza »finančnih trgov« in da bi gospodarstvo spet postalo »konkurenčno«. Postalo je očitno, da nam kapitalizem ne more ponuditi ničesar razen dolgih let zategovanja pasov, množičnega odpuščanja, zniževanja plač, akcijskih razprodaj javnega premoženja, kratenja delavskih pravic in likvidacije zadnjih ostankov socialne države. Tega scenarija niti v državah z minimalnimi demokratičnimi standardi ni mogoče izpeljati brez odpora delavskega razreda. Zato je postalo očitno tudi to, da so slovenske politične elite in kapitalistični razred zaradi uresničevanja svojih receptov pripravljeni eliminirati še zadnje mehanizme demokratičnega nadzora, med katerimi so referendumi, prek katerih bi državljani in državljanke utegnili kljubovati diktatom neizvoljenih evropskih tehnokratov.
Če bo rešitev trenutne gospodarske krize ostala zavezana reševanju samega kapitalizma, nas čaka le mukotrpen pohod po trnovi poti strukturnih reform in varčevalnih ukrepov, ki, kot dokazuje primer Grčije, krizo kapitalističnega gospodarstva rešujejo tako, da socialne standarde državljanov tako degradirajo, da pod vprašaj postavijo celo njihovo preživetje. Z vidika kapitala, ki ga zastopajo tako rekoč vse slovenske politične elite, alternative res ni. Trenutna vlada, ki si je volilne točke nabirala s kritiko varčevalnih ukrepov in s sanjarjenjem o razvojnih strategijah, ki bi se opirale na spodbujanje gospodarske rasti in na ustvarjanje novih delovnih mest, je po prihodu na oblast nemudoma obrnila ploščo in stopila na edino pot, ki jo kapital dopušča – na pot bolečega reševanja kapitalistične krize na plečih delavskega razreda.
A kapitalizem perifernim evropskim državam, med katerimi je Slovenija, očitno ne dopušča drugega »razvojnega modela« kakor razvoj v nerazvitost po zgledu grškega scenarija. Zato je očitno, da se srž problema skriva v samem kapitalizmu. Le z razbitjem okov, ki jih je družbenemu razvoju nadel kapitalizem, je mogoče začrtati smer razvoja, ki bo namesto neskončni akumulaciji kapitala služila vsestranskemu razvoju družbe.
Javna tribuna bo zato posvečena predstavitvi novega razvojnega modela, ki ga za Slovenijo in EU ponuja demokratični socializem. Ta s kapitalističnim gospodarstvom prelamlja na treh temeljnih ravneh. Zasebnemu lastništvu produkcijskih sredstev, na katerem temelji kapitalizem, nasprotuje z bojem za podružbljanje produkcijskih sredstev. Proti kapitalističnemu despotizmu, ki nadzor nad produkcijskim procesom polaga v roke menedžerjev in lastnikov kapitala, se bori z uvajanjem delavskega samoupravljanja. Nasproti profitnemu motivu, ki diktira proizvodnjo v kapitalizmu, pa postavlja participativno planiranje proizvodnje, ki temelji na motivu zadovoljevanja družbenih potreb.
Govorci: Ana Štromajer, Blaž Babnik Romaniuk, Boštjan Remic in Sašo Slaček.
Prihodnost je demokratični socializem!
