France Mihelič, Zvestoba do groba (Leon Rupnik s kljukastim križem na hrbtu), iz mape Krvava bratovščina, linorez, 1945.
Skrajna desnica je 30. junija v Šentjoštu, kraju ustanovitve prve vaške straže, znova uprizorila počastitev medvojne kolaboracije. Medtem ko so se lani organizatorji zadovoljili z govoričenjem o kolaboracionizmu kot naprednem gibanju, ki da je sanjalo o svobodni in demokratični Sloveniji, so letos kot novost predstavili še glamur domobranskih uniform. Slovenska skrajna desnica je v tem pogledu končno stopila v korak s časom in po zgledu sorodnih političnih gibanj in fašističnih veteranskih združenj kameradov, ki že desetletja obstajajo v skoraj vseh evropskih državah, tudi sama uprizorila maškarado. Po drugi strani pa je dogodek eden izmed premnogih že videnih poskusov revidiranja slovenske zgodovine. Organizatorji so že tisoč in prvič poskušali javnosti dopovedati, da je v drugi svetovni vojni zmagala napačna stran. Čeprav je namen tovrstnih proslav demoniziranje slovenskega komunističnega gibanja kot vodilne sile partizanstva, gre tudi za potvarjanje zgodovine katoliškega gibanja na Slovenskem. S tem, ko se katoliški dostojanstveniki popolnoma identificirajo s kolaboracionističnim gibanjem in na vse načine podpirajo tovrstne dogodke, se odrekajo tudi tradiciji socialnega katoliškega aktivizma, ki je na Slovenskem med ljudstvom že v 19. stoletju razširil idejo o družbeni pravičnosti, solidarnosti in protikapitalizmu – brez tega na Slovenskem ne bi bilo ne partizanskega gibanja in ne socialistične revolucije. Glede na to, da vodilni predstavniki slovenske RKC eksplicitno podpirajo neoliberalne politike, je tovrstna zavestna pozaba in potvorba lastne zgodovine tudi razumljiva. Prostovoljna protikomunistična milica in Slovensko domobranstvo sta v trenutku svojega nastanka predstavljala le šibek del katoliškega političnega gibanja, in sicer tistega, ki je v kriznih 30-ih letih 20. stoletja sprejel fašizem. Dokaz njegove šibkosti je bil v tem, da je sprejel orožje in in se podredil poveljstvu fašističnega vojno-policijskega stroja, medtem ko se je drugi del katoliškega gibanja naslonil na ljudstvo, iztrgal sovražniku orožje in v Osvobodilni fronti slovenskega naroda začel projekt izgradnje nove socialno pravične družbe.
Iniciativa za demokratični socializem obsoja vse poskuse rehabilitacije kolaboracionizma in bo pri svojem delovanju še naprej spodbujala h kritičnemu pogledu na slovensko in svetovno zgodovino. Pri tem bo izpostavljala vlogo delovnih ljudi, ki so se v svojih bojih za pravično družbo združevali ne glede na svetovni nazor.
