Nov val privatizacij, ki ga je sprožila vlada Alenke Bratušek, bo začrtal dolgoročno usodo prebivalcev, poleg tega pa bo nemudoma prispeval k poslabševanju položaja delavskega razreda.
Vlada je že začela ali načrtuje prodajo državnih in paradržavnih lastniških deležev v petnajstih podjetjih. Med njimi so potencialno dobičkonosna in strateško ključna podjetja, na primer Adria Airways, Aerodrom Ljubljana, Telekom, Helios, Cinkarna Celje, Paloma in Nova kreditna banka Maribor. Eden glavnih argumentov vlade je, da imajo mnoga od teh podjetji dolžniške obremenitve in da bodo potrebni dodatni kapital zagotovili zasebni investitorji. Ti dolgovi so posledica pregrevanja gospodarstva in prociklične politike med letoma 2004 in 2008. Liberalno kreditiranje, brez upoštevanja tveganja bank v državni in zasebni lasti, je povzročilo ogromno rast podjetniškega dolga, ob nastopu krize konec leta 2008 pa še omaganje bančnega sektorja.
Zasebne lastnike pri poslovanju vodi doktrina vrednosti za delničarje, kar pomeni nižanje mezd in odpuščanje delavcev ter zmanjšan interes za investicije, saj kapital ob premajhni dobičkonosnosti le prenesejo k zanje ugodnejšim priložnostim. Privatizacija v nasprotju s tem, kar trdijo njeni zagovorniki, poveča korupcijo in zmanjša transparentnost poslovanja, saj podjetja izmakne javnemu nadzoru. Takšno sliko kažejo izkušnje postsocialističnih držav, kakršne so Jelcinova Rusija in bivše jugoslovanske republike. Na drugi strani državno lastništvo – če se vlada ravna po občem interesu prebivalcev države – producirano presežno vrednost redistribuira skoz proračun, zagotavlja razvoj podjetja, povečuje število delovnih mest, omogoča trajnostne projekte itn. Razširjeno državno lastništvo je pogoj za močno socialno državo.
Obenem je oblika državne lastnine pogoj nadaljnje emancipacije delavskega razreda. Država namreč lahko socializira lastništvo in prepusti upravljanje podjetji delavcem, ki so v njih zaposleni. Poleg te mikroekonomske spremembe, ki odpravlja despotske odnose v tovarni, je treba odpraviti odnose konkurence med ločenimi proizvajalci in jih nadomestiti z demokratičnim planiranjem.
Politika vlad, posebej v zadnjem desetletju, je bila popolnoma nasprotna zgoraj opisani, saj je uveljavljala le partikularne interese kapitala. Slovenija se je zaradi gradualistične politike v devetdesetih letih v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami ognila intenzivni deindustrializaciji in privatizaciji ter s tem opustošenju prebivalstva. Zato je še danes razmeroma velik delež podjetij v neposredni ali posredni lasti države, kar pa ni optimalna oblika lastništva – v praksi so državna podjetja last vladnih političnih strank, ki z njimi ravnajo kakor s svojim zasebnim kapitalom. Zgovoren je primer Mariborske Livarne Maribor, ki kljub potencialni profitabilnosti ni nikoli prejela obljubljenega kapitala, danes pa jo politika večinskih lastnic – treh bank, od katerih sta dve v državni lasti – pušča propadati, odpuščene delavce pa prepušča milosti fleksibilnega trga delovne sile in socialni bedi.
S pridružitvijo Evropski uniji je privatizacija sama po sebi postala imperativ, poleg neoliberalnih strukturnih prisil pa tehnokracija Evropske unije kot zdravilo za krizo vztrajno zapoveduje prodajo državne lastnine.
Domžalski Helios je eno od podjetji, katerih prodaja se je že začela. To se dogaja kljub temu, da gre za prosperitetno podjetje s približno 1.300 zaposlenimi v Sloveniji, ki redno prejemajo plačilo, in kljub temu, da je podjetje dobro tehnološko razvito ter vpeto v sponzoriranje lokalnega okolja, od športnih društev do centra za požarno varnost. Prodaja podjetja je z ekonomskega stališča popolnoma nerazumna. Poteze vlade lahko razumemo le kot sporočilo Evropski uniji, da je pripravljena v imenu uveljavljanja t. i. strukturnih reform žrtvovati usodo zaposlenih delavcev in uspešnih podjetji.
Iniciativa za demokratični socializem se pridružuje boju delavcev in konference sindikatov KNG družb Skupine Helios, ki odločno nasprotujejo prodaji podjetja, ki bi pomenila odpuščanje delavcev, zastoj razvoja podjetja in pavperizacijo celotnega okolja. Nadvse podoben primer je Cinkarna Celje, postopek privatizacije katere je prav tako stekel, čeprav je v zadnjem obdobju poslovala z rekordnim dobičkom. Kljub specifičnim razmeram poslovanja je Cinkarna finančno stabilno podjetje, ki zaposluje več kot 1.000 delavcev, ki bodo v primeru privatizacije prve žrtve zmanjševanja stroškov. Podobno se obeta delavcem Rudnika Hrastnik-Trbovlje in številnim prebivalcem Zasavja, saj namerava podjetje poleg najbolj ranljivih hčerinskih invalidskih podjetij, kjer zaposlujejo hendikepirane, privatizirati tudi 1.700 stanovanj, ki so v njegovi lasti.
V Iniciativi za demokratični socializem podpiramo solidarnostni boj delavcev v omenjenih podjetjih in v vseh drugih, ki jim grozi privatizacija. Namesto privatizacije potrebujemo zakonodajo in sredstva, ki bodo delavcem, pripravljenim prevzeti lastništvo in upravljanje podjetja, dajala prednost pred vstopom zasebnega kapitala in pred tistimi upniki, ki svojih terjatev ne nameravajo spremeniti v dolgoročne lastniške deleže. Zavzemamo se za to, da podjetja ostanejo v lasti države in da se delavcem podeli pravica do samoupravljanja.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
