Stranke, ki sestavljajo vlado, so popustile pritiskom kapitala. S tem priznavajo, da so zanje odprte vse možnosti z izjemo te, da bi upravljale državna podjetja v korist njihovih resničnih lastnikov, državljanov. Tisti, ki so prej vlekli rente z izčrpavanjem podjetij v državni lasti, so se odločili, da jih bodo zdaj dobivali od “tujih lastnikov”, za katerimi se bodo pogosto skrivali tudi sami s svojimi slamnatimi podjetji. S tem si nameravajo pridobiti simpatije Bruslja. Motijo se. Delovni ljudje, pa naj bomo zaposleni, prekarci ali brezposelni, v javnem ali v zasebnem sektorju, upokojenci ali študenti, smo tistih 99 odstotkov, ki smo ustvarjali in ki bomo ustvarjali vse bogastvo tega sveta!
Kriza ni nastala zaradi morebitnega slabega poslovanja podjetij v državni lasti. Nastala je zaradi nepopravljive neracionalnosti kapitalizma. Se pravi, zaradi neracionalnosti sistema, v katerem obstajajo na eni strani ogromne neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, tisoči praznih stanovanj in tone zavržene hrane, na drugi strani pa množična revščina in teptanje človekovega dostojanstva. Pri nas je ta kriza še daljša in globlja zaradi neoliberalnega doktrinarstva in popolne nesposobnosti zadnjih treh vlad.
Kriza je pripeljala do tega, da so številna zasebna podjetja posredno, prek bank, postala državna last. Njihov položaj se razlikuje od primera do primera, a nekaj je jasno: privatizacija teh podjetij je zanesljiv recept za uničenje podjetja in delovnih mest. V solidna podjetja, kakršni sta Helios in MLM, bodo vstopili finančni skladi. Kupnina bo nizka, spremljale jo bodo davčne olajšave. Nov lastnik podjetja seveda ne bo razvijal, ampak ga bo izčrpal, zato da bi si hitro povrnil kupnino, unovčil profit in podjetje prodal naprej. Metode so vselej enake: nižanje plač, odpuščanje, odprodaja nepremičnin in premoženja, selitev tehnologije in proizvodnje na cenejše lokacije. V podjetjih, ki so v težavah, pa bo likvidacija še bolj plenilska. Novi lastniki bodo premoženje podjetja po hitrem postopku razprodali. Na delovna mesta se požvižgajo.
Sklep je jasen. Če hočemo ohraniti delovna mesta, morajo banke pristati na to, da bodo ostale lastnice podjetij. Lastniški deleži sicer niso svež kapital, a prav tako niso izguba. So normalen del bančne bilance, ki lahko sčasoma prek dividend in dobičkov prinaša tudi svež denarni tok.
Stabilno lastništvo je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspeh. Predvsem je treba prekiniti s slabimi praksami upravljanja podjetij. Zato zahtevamo, da imajo delovni kolektivi nadzor nad menedžmentom. Le vodstvo, ki bo odgovarjalo tistim, ki jih preživetje in razvoj podjetij najbolj zadevata, lahko uspešno opravi svojo nalogo. Pripraviti mora zavezujoč načrt sanacije in razvoja. Če bodo rezultati slabši od obljubljenih, mora vodstvo odgovarjati, tudi odškodninsko. Zahtevamo dosledno politiko odprtih knjig in sodelovanje zaposlenih pri upravljanju, ki ne bo le okras menedžerske avtokracije. To je podlaga za edino obliko korporativnega upravljanja, ki lahko zagotovi boljšo prihodnost.
Ko bo obdobje krize minilo ali če bodo tako zahtevale razmere, bodo delavci lastniško prevzeli podjetja. Pri tem jim je treba z vsemi močmi pomagati, država pa mora kot lastnik delovati solidarno z njimi. Državna lastnina se mora spremeniti v dejansko lastnino državljanov. To lastnino bodo v podjetju neposredno upravljali delovni kolektivi. S tem jo bodo iztrgali iz rok nesposobnega menedžmenta, ki je v zadnjem desetletju padel na izpitu zgodovine. Hkrati jo bodo morali iztrgati tudi iz rok skorumpirane politike in plenilskih finančnih trgov. To je nočna mora za politike, menedžerje in finančne trge, a edino upanje za vse nas, ki moramo za preživetje prodajati svojo delovno silo.
Danes smo tu zato, ker podpiramo boj mariborskih, domžalskih in vseh drugih delavk in delavcev, ki se borijo za svoja podjetja, za svoje službe, za dostojno življenje svojih družin, za prihodnost svojih otrok! Ta boj, ki ga danes bijejo stotisoči v Sloveniji, milijoni v Evropi, milijarde v svetu, je boj vseh nas. Vsak uspeh na tej poti je korak do boljšega, bolj človečnega gospodarstva. Če bomo v tem boju trdni in solidarni, bomo zmagoviti. Če bomo združili vse moči in naredili vse, kar zmoremo, bomo lahko že ob koncu tega desetletja živeli v drugačni, človeka vredni družbi.
Delovni ljudje vseh dežel, združimo se!
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
