Izjava ob problematiki Cinkarne Celje
V zadnjih dneh je bila slovenska javnost “seznanjena” z zadevami, ki v preteklih letih med celjsko javnostjo niso bile posebno varovana skrivnost. Prekomerna onesnaženost celjskega področja s težkimi kovinami ni nobeno presenečenje: informacije iz raziskav Civilne iniciative Celje, ki to potrjujejo, so bile na njihovih spletnih straneh na voljo vsem uporabnikom interneta.
Že dlje časa je torej znano, da cink, antimon, arzen, barij, kadmij, baker, kobalt na degradiranih območjih presegajo dovoljeno količino in lahko pronicajo v podtalnico. Znano je tudi, da Cinkarna Celje zaposluje več kot 1000 ljudi, da jim zagotavlja varne delovne pogoje, dobro prehrano, možnost udejstvovanja v organiziranih športnih in kulturnih dejavnostih, skratka tiste delavske pravice, ki bi po našem mnenju morale biti samoumevne v vseh podjetjih. V primeru privatizacije bo z veliko gotovostjo prišlo do množičnega odpuščanja, delavske pravice se bodo izgubile, okoljska problematika pa bo postala akutnejša. Najverjetneje bo bodoči kupec osrednji interes kazal za okoljsko sporno proizvodnjo titanovega dioksida, ostale programe zapostavil ali ukinil, delavce pa odpustil. Nižanje cene odkupa je eden od glavnih razlogov za aktualno medijsko gonjo, ki jo spremljajo silna prizadevanja, da bi se odgovornost za preteklo onasneževanje prevalila na kakšno konkretno institucijo ali osebo. Pri tem javnost očitno ni dovolj pozorna na dejstvo, da trenutna uprava Cinkarne Celje ne krši okoljske zakonodaje, in da tovarna deluje v okviru zakonskih omejitev onesnaževanja. Odgovornosti za onesnaževanje kot posledice kapitalistične industrijske proizvodnje, ki v primeru Cinkarne Celje poteka že od časov Avstro-ogrske, torej že od časov, ko je bila okoljska osveščenost minimalna, ni mogoče enostavno prevaliti na enega krivca, saj se ta odgovornost razprostira preko različnih geopolitičnih in zgodovinskih dejavnikov ter različnih stopenj razvoja okoljske znanosti in zavesti: do izjemno drage sanacije ni mogoče priti z rokohitrskimi rešitvami, podlaga za vsako kritiko onesnaženja pa mora biti kritika kapitalističnih proizvodnih taktik, ki v tekmi za čim večjo akumulacijo kapitala vedno naletijo na svojo mejo: v primeru Cinkarne je bila meja nazadnje okoljska, zadovoljiv delavski standard, ki ga je potrebno v tem trenutku braniti, pa je bil priborjen skozi dolotrajne razredne boje.
Zato Vlado RS pozivamo, naj nemudoma prekine privatizacijske procese, javnost pa opozarjamo, da je dogajanje v medijih v zadnjih dneh obremenjeno s privatizacijsko politiko: mediji se v vseh letih, od kar je onesnaženost celjskega področja znana, niso odzivali, tokrat pa so podlegli, četudi z dobrimi nameni, privatizacijski taktiki.
Iniciativa za demokratični socializem
Lokalni odbor Celje – v ustanavljanju
Celje, 15. 12. 2014
