Vstop Hrvaške v Evropsko unijo je dobra priložnost za reevalvacijo “Evrope” oziroma tistega, kar naj bi predstavljala in tistega, kar dejansko je.
Hrvaška medijska krajina danes spominja na tisto v Sloveniji pred desetimi leti: vsi ideološki stereotipi o Evropi vztrajajo, čeprav jih dejanska zgodovina ves čas postavlja na laž. Obljuba o več in bolj razviti demokraciji naleti na realnost centralizirane institucionalne ureditve EU, ki posameznim demokratično izvoljenim nacionalnim vladam diktira standardizirano in nedemokratično določeno ekonomsko in socialno politiko ter jih s tem reducira na zgolj izvrševalke volje, ki ni ljudska oziroma je volji ljudstev pogosto nasprotna. Klasične razlike v političnih programih posameznih strank se v tej zgodovinski situaciji raztopijo in zvedejo na tekmovanje v tem, kdo bo volilce prepričal, da lahko uspešneje in učinkoviteje izvede “strukturne reforme”, ki jih zahteva EU.
Obljuba o pospešenem ekonomskem razvoju in socialnem blagostanju se uresniči kot neenak razvoj, ki periferne evropske države potiska v razmerje odvisnosti do ekonomsko močnejšega centra, ter režim permanentnih varčevalnih ukrepov, ki uničujejo družbeno infastrukturo in sisteme socialne zaščite. Obljuba “evropske kulture”, če jo razumemo kot več spoštovanja različnosti, tolerantnosti in spoštovanja človekovih pravic, se konča ob prvem zbirnem centru za tujce. Simulacija dobrega življenja se v današnji Evropi vzdržuje ravno z brezobzirnim kršenjem človekovih pravic migrantskih delavcev, nižanjem delavskih pravic in življenjskega standarda večine ter omejevanjem demokracije.
A to hkrati ne pomeni, da je alternativa neodvisna in suverena nacionalna država izven EU. Ne le, da vsaka kritika EU, ki izhaja iz nacionalnega ponosa, objektivno sodeluje pri razmahu skrajne desnice v Evropi, temveč tudi Hrvaška (ali katerakoli druga majhna periferna država) pred ali izven EU ni ne ekonomsko ne socialno ne politično idealni model razvoja ter sama po sebi ne more razviti dejanske alternative tistemu, kar je predmet kritike realno-obstoječe EU in evroobmočja. Za Hrvaško, ki ima valuto že vezano na evro in se že več kot desetletje drži osnovnih parametrov ekonomske in socialne politike EU, se z de iure vstopom v EU niti ne bo veliko spremenilo: brezposelnost bo ostala visoka (oziroma se bo z uničenjem ladjedelnic še povečala), standard nizek, demokratična kultura šibka in razvoj počasen. A tako bi bilo tudi, če bi ostala neodvisna majhna periferna kapitalistična država. Tako za Hrvaško kot za celotno regijo (in kontinent) pravo vprašanje ni da ali ne Evropska unija, ampak ali vztrajati pri zgodovinsko in moralno bankrotiranem modelu neoliberalnega kapitalizma ali iskati alternative tako znotraj obstoječih kot skozi grajenje novih oblik internacionalnega povezovanja.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)