IDS Obalno-kraška: žica se po 70. letih vrača v Istro

foto: https://www.facebook.com/enaistra

V minulih tednih lahko s strani slovenske države spremljamo intenzivno postavljanje bodeče žice ob vzhodni meji z Republiko Hrvaško. S strani najvišjih slovenskih predstavnikov vlade poslušamo trditve o tem, kako bo žičnata ograja pripomogla k izboljšanju varnostnega stanja. Takšne trditve so neresnične in zavajajoče. Če želi država Slovenija resnično želi izboljšati varnost državljank in državljanov, potem je prvi korak ravno v odstranitvi ograje. Bolj varni lahko postanemo zgolj ob trajnostnem in za človeka prijaznem razvoju ter z ohranjanjem in izboljševanjem javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo in kulturne dejavnosti. Kakršnokoli postavljanje ograje ali žice nikakor ni pot v izboljšanje varnostnega stanja, temveč nepotrebno zbujanje občutka ogroženosti.

Kot da že postavitev ograje na Kolpi ne bi bila kaplja čez rob, je nato sledila odločitev, ki jo je sicer bilo slutiti. Slovenska vlada je sprejela sklep, po katerem mora slovenska vojska namestiti žičnate ograje vzdolž istrskega dela meje med Slovenijo in Hrvaško. Žičnata ograja na težko prehodnem istrskem območju je sama po sebi kontradiktorna, za prebivalce Istre pa predstavlja hud udarec. Prebivalke in prebivalci Istre meja v svoji pokrajini v resnici nikoli nismo priznavali ali je delili po državnih ozemljih.

O tem pričajo številna zgodovinska dejstva stoletja teptanih in diskriminiranih prebivalcev Istre. V tržaški Rižarni, nekoč obdani z bodečo žico, so še danes vidni boleči ostanki fašistične okupacije, še danes ostajajo boleči spomini tistih, ki so prestali internacijo in mučenje. Pred mesecem dni je potekala 71. obletnica bitke pri Kučibregu, enega izmed najbolj krvavih in tragičnih poglavij v vsej zgodovini Istre. Spomina na omenjeno bitko ne obeležujemo zgolj zaradi padlih tovarišev. Ta bitka predstavlja enotnost in srce istrskega odpora. V bitki so se bojevali in padli slovenski, italijanski in hrvaški borci. Življenja so dali, ker so verjeli v enotno in svobodno Istro, v Istro, v kateri ne bo prostora za tiranijo, žice ali diskriminacijo pripradnikov različnih narodnosti, ki živijo v sožitju na tem območju. Njim je bilo popolnoma jasno – Istra ni slovenska, Istra ni hrvaška, Istra ni italijanska, niti ni Istra zaprta za pripadnike drugih ver in narodnosti.

Istra uteleša prehajanje, sožitje in izmenjavo, kar bi lahko bili tudi ideali današnje Evrope. Pa to niso. Ne za Evropo. Ne za Istro. Tudi zaradi žice.

Deli.