V Iniciativi za demokratični socializem in v koaliciji Združena levica izražamo nezadovoljstvo z včerajšnjo odločitvijo večine v ljubljanskem mestnem svetu o podaljšanju družbene pogodbe za projekt obnove Plečnikovega stadiona, skupaj z amandmajem župana mestne občine, gospoda Jankovića, s katerim se je družbena pogodba o delovanju družbe Bežigrajski športni park podaljšala za 2 leti.
Kot je na seji izpostavila vodja svetniškega kluba ZL MOL, Nataša Sukič, je: “V družbeni pogodbi nedvoumno določeno, da družba po 96 mesecih preneha delovati v primeru, če realizacija izvedbe projekta ne bi bila mogoča zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja. Ker se je 96 mesecev izteklo letos (pogodba je bila sklenjena leta 2007), bi se torej MOL lahko odločil, da je ne podaljša, s čemer ne bi tvegal morebitnih sodnih postopkov z investitorji.”
Prav tako je poudarila dejstvo: “da nista izpolnjena dva temeljna pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja – še vedno se čakasodba Okrajnega sodišča glede Fondovih vrtičkov, kar je pogoj za zaključek zemljiško knjižnega postopka za sporno zelenico, poleg tega ARSO ni dal okoljevarstvenega soglasja. In medtem ko iz leta v leto čakamo na vsa ta dovoljenja, kulturna dediščina izjemnega nacionalnega pomena žalostno propada pred našimi očmi.”
Poskus obnove Plečnikovega stadiona prek partnerstva MOL, OKS in GSA d.o.o., v javnosti poznan kot t.i. Pečečnikova obnova, predstavlja tipičen model zemljiškega investiranja na podlagi nizkega začetnega vložka v zemljišče, ki je zaradi omejitev, kot so na primer poplavna ogroženost, slaba nosilnost tal, nerešena lastniška vprašanja ali pa okoljska in kulturno-varstvena zaščita, precej cenejše od primerljivih zazidljivih zemljišč. Na njem namreč ni mogoče graditi tako, da bi bilo mogoče v kratkem času doseči visok donos.
Investitor z dovolj drznosti ali vpliva pa lahko tako zemljišče kupi in poskusi omejitve bodisi spregledati bodisi jih odpraviti. S spremembo zaščitne ureditve ali prostorskega akta, zemljišče še pred zazidavo postane mnogokrat vrednejše. Po zazidavi takšnega zemljišča pa je visok donos tako rekoč zagotovljen, ne glede na premišljenost začetne investicije.
V primeru omenjenega stadiona je namera partnerstva obtičala pri okoljski (hrup med gradnjo) in pravni zaščiti (del zemljišča nima rešenega lastništva), čeprav bi pričakovali, da bo ravno kulturnovarstvena zaščita tista, ki bo preprečila nesmotrno pozidavo in uničenje kulturne dediščine.
Tudi nesmiselnost vsebinske in urbanistične zasnova projekta ni bila dovolj, da bi se projekt obnove doslej že zaustavil po zdaj že osmem zaporednem podaljšanju pogodbe, brez zaključenega zemljiškoknjižnega postopka za zemljišča na severni strani stadiona in brez okoljevarstvenega ter gradbenega dovoljenja.
Projekt v trenutni zastavitvi pravzaprav nikoli ne bi nikoli smel prejeti zelene luči. Gradnja že drugega stadiona za profesionalni nogomet v mestu, ki pogosto ne napolni niti prvega, je nerazumljiva. Gradnja dodatnih tisočih parkirnih mest skoraj v centru Zelene prestolnice Evrope je nespodobna tako s prometnega, kot tudi zdravstvenega stališča, saj Ljubljana že leta ne dosega dovoljenih mej onesnaženosti. Medtem ko je v Ljubljani pomanjkanje površin za ljubiteljski šport in lokalne prireditve, bi z “obnovo” Plečnikovega stadiona dobili nadstandardno ponudbo in dodatne površine za omejeno število profesionalnih športnih panog ter elitno programsko jedro, ki bi povzročilo prometne zamaške, onesnaževanje in hrup med obratovanjem.
Poleg vsega naštetega pa v zameno za dobiček nekaterih izgubili še eno izmed skupnih dobrin: arhitekturno dediščino, s katero se želimo uvrstiti celo na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine – če bo le od nje kaj ostalo?
